Moderni subjekt kot stroj za vpoglede

Po tem prepričanju razumskost in zaznava nista več temelj subjektivnosti in čuti niso več orodje, s katerim bi racionalni subjekt lahko gospodoval nad svojim okoljem; ravno nasprotno, subjektnost se formira v reakciji na dražljaje, ki v telo vstopajo skozi čutila. »Bitka«, ki se bije znotraj čutil, je zdaj bistveno drugačne narave kot pred tem. Čeprav ostajajo točka stika med subjektom in njegovim okoljem, čutila nimajo več funkcije vmesnika, ki ločuje subjekt od zunanjega sveta, s čimer bi premerjal in nadzoroval realnost. Namesto tega so zdaj razumljena kot »kanal« oziroma vrata, ki so neprestano na stežaj odprta, skozi katera zunanji svet vstopa v telo v obliki dražljaja. Zdi se, da se ravnotežje v borbi za prevlado med subjektom in zunanjim svetom dokončno preveša v korist zadnjega. […] Ker subjekti niso več zmožni organizacije in predvidevanja lastnih zaznav in ker jim pozornost vedno znova odvračajo čutni vtisi, zmorejo doseči nove ali višje vpoglede. Glede na ta pogled na stvar je raztresenost sestavni del pozornosti, ki je razumljena kot dialektični proces. Kakorkoli, subjekt, ki doseže te nove vpoglede, ni isti subjekt, ki ga je predpostavilo razsvetljenstvo in ki si je pridobil vpogled s pomočjo nadzorovanega motrenja in racionalnostjo. Moderni subjekt si pridobi vpogled, medtem ko je podložen mehanskemu procesu, nehote in po naključju. 

Ernst van Alphen: Configurations of Self: Modernism and Distraction. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 342–344

______________________________________________________________________________
 

According to this view, rationalism and cognition are no longer the foundation of subjectivity and the senses are no longer the instruments by which the rational subject can dominate its environment; on the contrary, subjecthood is formed in reaction to stimuli that penetrate the body by way of the senses. The “battle” that is thus waged through the senses is of a fundamentally different nature than it was before. While remaining the point of contact between the subject and its surroundings, the senses no longer function as an interface separating the subject from the outside world, thus enabling it to survey and control reality. Instead, the senses are now conceived of as a “channel,” or door that is continually ajar, through which the outside world penetrates the body in the form of stimuli. The balance in the power struggle between the subject and the outside world would now seem to tip decisively towards the latter. […] Because subjects are no longer capable of organizing and anticipating their own perceptions, and because they are distracted by discontinuous sensory impressions, they become capable of attaining new or higher insights. According to this notion of things, distraction is an element of attention, seen as dialectic process. The subject who gets these new insights is, however, not the same subject as the one proposed by the Enlightenment who acquired insight by means of controlled observation and rationality. The subject of modernity acquires insight while being subjected to a mechanical process, unintendedly and accidentally.

* V priloženem videoposnetku uporabnika rcvsilva1 kultna skupina Kraftwerk v živo izvaja komad The Man Machine (v Wolfsburgu aprila 2009).

Moderni subjekt in mesto

Kader iz Langovega Metropolisa. Vir: klik.

Ker je imela moč monetarne ekonomije prosto pot v metropoli in so bile njene posledice tam najbolj očitne, si je urbana moderna v drugi polovici devetnajstega stoletja hitro pridobila sloves objektiviziranega okolja, brezbrižnega do vrednosti [vrednot]. Bila je živa reklama za kulturo, ki poganja onstran vsega osebnega. Tu, v stavbah in izobraževalnih ustanovah, v čudežu in udobju tehnologije, ki si je podjarmila prostor, v ureditvah skupnega življenja in v vidnih državnih institucijah, tu se je ponujalo takšno nepremagljivo bogastvo kristaliziranega, neosebnega razuma, da osebnost, kakršna je bila, soočena z njim ni mogla vzdržati. (Georg Simmel: The Metropolis and Mental Life, 410)

Bart Keunen: Living with Fragments: World Making in Modernist City Literature. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 273

____________________________________________________________________________

Because the power of the money economy had a free reign in the metropolis and its implications were most clearly visible there, urban modernity during the second half of the nineteenth century quickly gained the reputation of being an objectified environment, indifferent to values. It was the genuine showplace of this culture which grows beyond all that is personal. Here, in buildings and educational institutions, in the wonders and comforts of space-conquering technology, in the formations of communal life and in the visible state institutions, there is offered such an overpowering wealth of crystallised, impersonalised mind that the personality, as it were, cannot maintain itself when confronted with it. (Simmel [1950], 410)

Proust v avtomobilu ali Ambivalentnost do moderne

Proustov cikel Iskanje izgubljenega časa je odličen poligon tudi za raziskovanje odnosa modernistov (o tem, zakaj je Proust modernist, bomo naslednjič) do modernega sveta. Ta je, kot redni bralci bloga zagotovo še pomnijo, nujno ambivalenten. Namreč, modernizem je z moderno dobo logično zvezan že po imenu in izvoru, obenem pa je umetnost, ki jo modernizem navadno postavlja v svoje središče kot temeljni in od sveta ločen duhovni in eksistencialni smisel, z racionalnim in tehniziranim (včasih tudi demokratičnim) modernim svetom v bistvenem nasprotju.

Poglejmo si to na treh odlomkih iz Proustove mojstrovine. Prvi:

Dandanes bi se na tako potovanje najbrž odpravili z avtom, misleč, da bo na ta način prijetnejše. Videti je, da bi bila takšna pot v nekem smislu celo bolj resnična, ker bi človek lahko bolj od blizu in bolj zaupno opazoval stopnje sprememb na obličju zemlje. Vendar pa posebni užitek potovanja ni v tem, da se lahko, kadarkoli si truden, ustaviš in izstopiš, in da razloček med odhodom in prihodom neopazno premostiš, temveč v tem, da razloček kolikor le moreš poglobiš, da ga občutiš v celoti, nedotaknjenega, takšnega, kakršen je živel v tebi, kadar te je domišljija prenesla iz domačega kraja, prav v srce kraja, po katerem hrepeniš, prenesla v skoku, ki se ti ni zdel čudežen zgolj zato, ker je premagal razdaljo, temveč zategadelj, ker je združil dve posamični podobi zemlje, ker te je pripeljal od enega imena do drugega, in ta skok ponazarja (dosti bolje kot vožnja z avtom, med katero lahko izstopiš, kjer hočeš, in torej ni več prihoda na cilj) tisto skrivnostno dejanje, ki se opravlja na posebnih krajih, železniških postajah, ki skoraj niso del mesta, vendar vsebujejo bistvo njegove osebnosti ter nosijo njegovo ime, zapisano na signalni tabli.

(Marcel Proust: V senci cvetočih deklet, str. 237)

V prvem odlomku avtomobil nastopa kot stroj, ki s svojo avtonomnostjo, svojo prilagojenostjo posamezniku (vozniku, agentu) demistificira potovanje v nove kraje. Proust pravi, da je vožnja z avtomobilom morda res resničnejša, ker je človek z njim bližje pokrajini, tudi zato, ker lahko ustavi in izstopi, kjer hoče; toda pri potovanju pač ne gre za (takšno: objektivno?) resnico oziroma (takšno: fizično?) bližino. Pri potovanju gre za (subjektivno) fantazmo, za mistiko kraja; zato mora biti razlika, prehod med domom (začetkom potovanja) in tujino, neznanim (ciljem potovanja) čim bolj izpostavljen/a. To sta prej omogočali železnica in vlak s posebnimi predprostori (železniška postaja kot fantazmatski okvir) in vnaprej začrtano potjo, od katere ni mogoče odstopiti. Potovanje z vlakom je torej obred, vnaprej napisan scenarij, ki subjektu (pasivnemu potniku) omogoča vzdrževanje razlike med krajem A in krajem B, ta pa je nujna za vzdrževanje fantazmatskosti, skrivnostnosti tujega kraja (imena), za vzdrževanje čudeža sveta.

Če bi Albertine zvedela, da morda obstoji vesolje, kjer je dve plus dve pet in kjer premica ni najkrajša pot od ene do druge točke, bi bila vsekakor dosti manj presenečena, kot je bila tedaj, ko ji je šofer povedal, da gremo prav lahko na isto popoldne v Saint-Jean in v Raspelière. Douville in Quetteholme, Saint-Mars-le-Vieux in Saint-Mars-le-Vetu, Gourville in Balbec-le-Vieux, Tourville in Feterne, doslej ujeti in enako nepredušno zaprti v celice različnih dni kot nekoč Meseglise in Guermantes, kraji, ki jih iste oči niso mogle ugledati v enem samem popoldnevu, so zdaj, ko jih je odrešil velikan s kilometrskimi škornji, zbrali okrog ure najine malice vse svoje zvonike, stolpe in stare vrtove, ki so nama jih okoliški gozdovi hiteli odgrinjati.

(Marcel Proust: Sodoma in Gomora, str. 464–465)

Drugi odlomek pridaja avro čudeža tudi avtomobilu. Avtomobil je primerjan z vesoljem, kjer matematika, logika in drugi zakoni prostor-časa ne delujejo. Njegova magična moč pa je v hitrosti. (Kako futuristično!) V sposobnosti, da združi dotlej med seboj »nepredušno« ločene kraje – se pravi, natanko v tem, da razbija v prejšnjem primeru opisano čudežnost sveta. Avtomobil ni (samo) stroj, temveč tudi »velikan s kilometrskimi škornji«. Avtomobil torej jemlje čudež (pravljičnost) svetu in ga lepi nase. Boljšega opisa modernolatrije najbrž ne bomo našli!

Hkrati ne smemo pozabiti, da je ena od ključnih besed oziroma podob v odlomku podoba kraja kot vase zaprte celice. Celovitost, posebnost, individualnost; to je tisti čudež, ki ga avtomobil kraju odvzame. To je predmoderni svet, ki je danes možen samo še kot fantazma. Vožnja z avtomobilom kraj/e razbije in jih premeša. Namesto celote, enotnosti kraja/ev, dobimo njegov/njihov fragment, kolaž, kjer ni več mogoče ločiti enega kraja od drugega, dobimo: »zvonike, stolpe in stare vrtove«.

Mogoče se zdi, da bi mi morala že moja ljubezen do pravljično lepih potovanj z vlakom preprečiti, da bi bil enako kot Albertine ves prevzet od avtomobila, ki pripelje celo bolnika tja, kamor bi rad prišel, in ki ubrani človeku, da bi — tako kot jaz dotlej — imel kraj sam po sebi za nekaj posebnega, za nepopačeno bistvo nepremakljivih lepot. Seveda pa avtomobil s krajem ne stori tega, kar je nekoč storil vlak, ko sem se peljal iz Pariza v Balbec — ne spremeni ga v cilj, ki je varen pred vsemi naključnostmi navadnega življenja, v kraj, ki je ob odhodu skoraj neresničen, in ker ostane tak tudi še ob prihodu, ob prihodu na postajo, tisto veliko bivališče, kjer ne stanuje nihče in ki nosi samo ime mesta, se ti zazdi, da ti bo mesto nazadnje le postalo dostopno, saj ti to obeta postaja kot nekakšno njegovo utelešenje. Ne, avtomobil naju ni pripeljal na tako pravljičen način v kakšno mesto, ki sva ga videla skraja le kot celoto, povzeto v njegovem imenu, in vsa zaslepljena, kot da sediva v gledališki dvorani. Dal nama je stopiti za kulise ulic, ustavljal se je, da bi kakšnega domačina prosili za napotke. Vendar pa imamo kot odškodnino za tako neprisiljeno napredovanje že samo obotavljanje šoferja, ki ne ve, ali je na pravi poti, in se vrača tja, odkoder je prišel, imamo navzkrižne premike perspektive, zaradi katerih se mora kakšen grad medtem, ko se mu bližamo, iti škarjice brusit z bližnjim gričem, cerkvijo in morjem, čeprav se je zaman potajil pod svoje stoletne krošnje, in imamo čedalje ožje kroge, ki jih opisuje avto okrog omamljenega mesta, okrog mesta, ki je bežalo v vse smeri, da bi se mu izmaknilo, pa je nazadnje le planil nanj kar naravnost, strmoglav, prav tja na dno doline, kjer leži zleknjeno; tako torej avtomobil — tudi če se zdi, da je tisti kraj, tisto edinstveno točko, oropal vsega skrivnostnega, kar so mu podeljevali ekspresni vlaki — v zameno zbuja vtis, da ta kraj odkrivamo, da mu sami določamo položaj kot bi ga s kompasom, in nam pomaga, da s še bolj ljubeče radovedno roko in s še bolj dognano natančnostjo otipamo njegovo pravo geometrijo, to prelepo »mero zemlje«.

(ibid., str. 474–475)

Tretji odlomek najprej povzame napetost, razliko med obema načinoma potovanja, med obema načinoma doživljanja sveta. Preko potovanja z vlakom tuji, neznani kraj ostaja »nekaj posebnega«, »nepopačeno bistvo nepremakljivih lepot« ter »cilj, ki je varen pred vsemi naključnostmi navadnega življenja« in »neresničen«. Potovanje z vlakom je torej zaslepitev, je gledališka igra, kar jasno kaže tudi na to, da se subjekt ves čas zaveda, da gre za zaigrano situacijo, za (namerno, potrebno in vnaprej zrežirano) fantazmo. Vožnja z avtomobilom je razbitje iluzije te igre, je možnost, da subjekt stopi »za kulise ulic«.

Alfred Agostinelli & Marcel Proust

Toda, dodaja Marcel, avtomobil se za to razbitje skrivnosti sveta odkupi. S čim drugim kot s svojo subjektivnostjo, avtonomnostjo. Proust se skozi iskanje izgubljenega časa med drugim uči, kako lepoto in čudež, kako estetiko namesto v celovitosti, enotnosti, zaprtosti, posebnosti kot prej, odkrivati (tudi) v fragmentu, odprtosti, naključnosti in vsakdanjem. Ali bolje, kako celovitost, zaključenost, individualno ipd. najti v delcu, v življenju, v absolutnem. Tako kot sem jih premešal jaz, so naštete kategorije v resnici vedno premešane, najmanj takrat, kadarkoli se ukvarjamo z modernistično literaturo. Ker se na koncu pač vedno izkaže, da tu ne gre za uničenje fantazme, pač pa samo za fantazmo druge sorte. Avtomobil se za razbitje iluzije odkupi s ponovnim čaranjem, z drugo iluzijo. Ritual dvorjenja, ki je v predmodernem svetu določal razmerje med moškim in njegovim predmetom poželenja (in je podoben vožnji z vlakom), je v modernem svetu nadomestil svobodnejši ritual koketiranja, ljubimkanja, osvajanja (podoben vožnji z avtomobilom). Ali če res hočete: trgovanje na vaškem semnju in barantanje je zamenjalo zijanje v izložbena okna in nalepke s ceno. Tehnologija (moderna doba) torej ni odčarala (predmodernega) sveta, temveč ga je začarala na svoj, sebi poseben in nase zvezan način.

O tem pa mogoče kaj še tudi v naslednji objavi, ko bom predstavil Proustov subjekt.

Literatura:

• Marcel Proust: V senci cvetočih deklet, v prevodu Radojke Vrančič, Ljubljana: DZS, 1975.
• Marcel Proust: Sodoma in Gomora, v prevodu Radojke Vrančič, Ljubljana: DZS, 1991. 

Vir fotografije: 

• http://tchoupitoulas.wordpress.com/2011/06/22/alfred-agostinelli-amp-marcel-proust/

Ko v človeka pogleda stroj ali Der Zauberberg (1924) Thomasa Manna

Bolno, telesno in organsko se iz revnih predmestij Pariza v Zapiskih Malteja Lauridsa Briggeja v Der Zauberbergu (1924) Thomasa Manna (1875-1955) v senci prve svetovne vojne preseli v mondeno zdravilišče Berghof v Švici. (Ko pišem bolno, telesno in organsko, seveda mislim smrt.) Tja Hans Castorp, mlad inženir, preprost, povprečen mladenič, kot večkrat poudari pripovedovalec, pripotuje k bratrancu Joachimu Ziemssnu na tritedenski obisk – in ostane sedem let.

Na pripovedni ravni je Čarobna gora problem in izziv za vsakega preučevalca modernističnega romana in najbrž eden od vzrokov, zakaj se vsi veliko raje osredotočajo na angleški in ameriški modernistični roman, kjer so zadeve, kar se tega tiče, morda vendarle enostavnejše. Ne gre za roman toka zavesti, niti za lirizirani roman, pravzaprav se zdi njegova forma precej konzervativna oziroma tradicionalna (raba deloma avktorialnega pripovedovalca, do neke mere celo tipskih literarnih oseb itd.), morda bi lahko rekli celo "racionalna". Kaj torej po pripovedni plati dela ta roman modernistični? Edini možni odgovor, to je edini odgovor, ki preostane, je: romantična ironija in esejizacija.

1) romantična ironija
Pojem romantične ironije je razvil posebno F. Schlegel; gre za stanje notranje svobode, ki omogoča ironično distanco celo do lastnih misli, čustev, domišljije; v funkciji kritičnega razbijanja pesniškega razpoloženja, sentimentalnih čustev (povzeto po Leksikonu literatura, Cankarjeva založba, 2009). V bistvu torej nekakšna cinična, celo nihilistična drža pripovedovalca ali implicitnega avtorja[1]. V modernističnem romanu se najpogosteje manifestira kot nekakšna fluidna vrednostna pozicija pripovedovalca oziroma implicitnega avtorja, ki včasih privzema perspektivo literarnih oseb oziroma glavnega protagonista in ji s tem daje objektivni pomen; medtem ko je včasih povsem nevtralna in se drugič spet odmika od nje: se iz mnenj, dejanj, vrednostnih sodb, filozofije ipd. literarnih oseb oziroma glavnega protagonista bolj ali manj odkrito norčuje. Za recepcijo to pomeni, da bralec nikoli ne more z gotovostjo spoznati, kakšna je pozicija pripovedovalca/implicitnega avtorja, kar posledično pomeni, da ne ve, kakšno pozicijo naj bi (kot idealni, implicitni bralec) do prebranega zavzel; ostane torej neodločen. Edino spoznanje, ki je možno, je, da so vse v tekstu opisane pozicije subjektivne oziroma relativne, kar je seveda eno od temeljnih spoznanj modernizma, četudi romantična ironija – kot že njeno ime pove – ni rezervirana samo za modernizem.
Konkretno to pomeni, da bralec Čarobne gore ne more vedeti, ali naj Hansa Castorpa dojema kot nekakšnega rezonerja (da zastopa stališča avtorja) ali naj bo do njega kritičen, saj se perspektiva pripovedovalca v odnosu do Castorpa ves čas – pogosto skorajda istočasno – spreminja; od komičnih opisov njegovih intelektualnih zmožnosti do potrjevanja njegovih sodb in razglabljanj. In enako je tudi z vsemi drugimi liki, pa tudi s komentarji pripovedovalca samega; nihče in nič se ne more skriti pred ironično bodico.

2) esejizacija
Esejizacija ne pomeni drugega kot vključevanje značilnosti eseja v literarno besedilo: večjih ali manjših "nepripovednih" sestavkov, delov ali daljših razpravljanj, ki obravnavajo literarna, kulturna, filozofska in družbena vprašanja (povzeto po Leksikonu literatura). Pri čemer esejizacija pogosto vpliva tudi na zgradbo teksta, saj z vračanjem k določenim bistvenim vprašanjem – v Čarobni gori so to npr. vprašanja časa, bolezni, vojne ipd. – gradi nekakšno krožno strukturo teksta, v kateri se bralec vsake toliko zavrti okoli kakega od tematskih, vsebinskih središč. Ti postopki s svojo diskurzivnostjo seveda retardirajo, zaustavljajo zgodbo oziroma akcijo, delo pa poglabljajo.
V Čarobni gori so esejizirani odlomki navadno v dialoški obliki, v pogovorih med humanistom in enciklopedistom Settembrinijem, Hansom Castorpom ter konzervativnim jezuitom Naphto; pa tudi v razmišljanjih (zasebnih ali na glas, v pogovoru z bratrancem) Hansa Castorpa ter digresivnih pripovednih odlomkih o relativnosti ali cikličnosti časa:

»Pozimi dnevi rastejo, in ko pride najdaljši, enaindvajseti junij, začetek poletja, tedaj gre že spet navzdol, že spet se krajšajo, in leto gre proti zimi. [...] Tako je, kakor da bi bil kak pavliha uravnal tako, da se ob začetku zime pravzaprav začenja pomlad in ob začetku poletja pravzaprav jesen ... Saj tako človeka vlečejo za nos, mamijo ga v krogu naokoli z upanjem na nekaj, kar je že preobrat ... preobrat v krogu. Zakaj krog je sestavljen iz samih preobratov, ki nimajo razsežnosti, upognjenosti ni mogoče meriti, smernega trajanja ni, in večnost ni 'naravnost, naravnost', temveč 'vrtiljak, vrtiljak'.«[2]

(Mann 1997 II: 37)[3]

Nietzschejev prstni odtis na delu Thomasa Manna je očiten (»večno vračanje enakega«); obenem pa je cikličnost, kot je mogoče razbrati tudi iz odlomka, tesno zvezana z eno od osrednjih tem Čarobne gore, na katero se bom osredotočil v nadaljevanju, to je narava kot kolesje reprodukcije & razkroja; življenja & smrti, ki je v ostrem nasprotju z modernim (krščanskim) linearnim dojemanjem časa in s tem z moderno ideologijo napredka (tega sem se sicer dotaknil že tudi v obravnavi romana Homo Faber Maxa Frischa).

Namreč, ne ena ne druga tehnika nista dovolj, da bi roman uvrstili med modernistične – zgolj uporaba določenega tipa pripovedi pač nikoli ne more biti kriterij za uvrstitev v posamezno duhovnozgodovinsko obdobje. Vendar pa uporaba obeh postopkov korespondira, sugerira in deloma tudi pogojuje tipične modernistične teme – in obratno. (Že ciklična struktura romana in cikličnost časa sta v takem razmerju.)

Zgodba romana je v bistvu parodizacija bildungsromana, pri čemer se za "še gnetljivega" mladeniča borita dve strani, Zahod in Vzhod (pravzaprav jug in sever); Settembrini in Naphta; svetloba razsvetljenskega razuma, ki ne skriva svojih senčnih, uničujočih posledic – Settembrini na vojno gleda kot na del tega napredka (za Italijana, če pomislimo na futurizem, nič pretresljivega), in mrakoba mističnega, ambivalentnega, predvsem pa dualističnega pojmovanja boga. Na Hansu Castorpu je torej, da se odloči za eno ali drugo možnost, ki mu jo ponuja moderna. (Na desni je nekoliko poenostavljena shema razmerij med obema.)

Tudi v Čarobni gori je bolezen tisto, kar duh obrača k telesu in ga preko tega neposredno pripenja na spolnost in lastno smrtnost. Pogosto se bolezen/telo manifestira z različnimi glasovi oziroma zvoki, posebno na začetku, ob Castorpovem prihodu: njegov nenadzorovani smeh, neprestano kašljanje pacientov, ki je »kot grozotno onemoglo brozganje po kaši organskega razvoja« (Mann 1997 I: 19), ena od njih, Hermina Kleefeld, zaradi pnevmotoraksa celo žvižga iz trebuha ... Pri tem v Berghofu vlada pravi razvrat, kjer se moški in ženske zvečer skrivaj obiskujejo preko balkonov v prvem nadstropju ali pa se srečujejo v mestu, flirtajo, prešuštvujejo ipd. Tudi Castorpova bolezen se pomensko prekriva z ljubeznijo do gospe Chaucat (temperatura Castorpu raste in pada glede na njun odnos), kot razlaga dr. Krokowski: »Bolezenski simptom je prikrita ljubezenska dejavnost in sleherna bolezen spremenjena ljubezen« (Mann 1997 I: 170). Potemtakem seveda ni čudno, če ima bolezen parabolični pomen splošnega stanja v predvojni družbi: dr. Behrens in dr. Krokowski bi na Berghofu zadržala bolj ali manj kar vse obiskovalce. Spet dr. Krokowski: »Jaz namreč še nisem naletel na povsem zdravega človeka« (Mann 1997 I: 25).
Po drugi strani je smrt prisotna samo v svoji potencialnosti, v svoji skrivnostnosti; v umirajočih bolnikih oziroma moribundih, ki čakajo nanjo, v duhovih, ki jih priklicujejo na spiritističnih seansah, medtem ko neposredne, fizične prisotnosti smrti skoraj ni. Že v dolini so jo pred Castorpovimi radovednimi pogledi skrivali, o njej pa tudi tu gori ne želijo govoriti – zdravniško osebje umrle diskretno umakne, tako da preostali pacienti z dejstvom smrti niso soočeni. Zato lahko Castorp do neke mere vztraja v svojem idealističnem, romantično-lirskem pogledu na smrt (in življenje), kot na nekaj resnobnega, slovesnega, žalostno lepega; kot na nekaj meščanskega, civiliziranega, krščanskega – kot na nekaj, kar je ločeno od telesa in organskega, snovnega. V tem je torej blizu Naphtovem dualističnemu pogledu na človeka: narava in telo sta grešni, zavrženi; telo je ječa duše, cvetoče telo zavaja v zmoto, bolno telo pa ponazarja človekov padec.
V nasprotju z njima gleda Settembrini na smrt kot na sestavni del življenja. Občasne vpoglede v dejansko, realno smrtnost oziroma organskost, telesnost smrti pa Hansu Castorpu omogoča med drugim moderna znanost oziroma medicina, ki se v ta namen poslužuje tehnologije oziroma strojev in deluje kot čarovnija. Stroj je torej mediator med človekom in resnico, ki je resnica njegove smrtnosti, še več, stroj je mediator med človekom in njegovo dušo: ko dr. Behrens pravi, da bodo Castorpu pogledali v dušo, misli s tem pravzaprav na to, da bo naredil rentgensko slikanje njegovega telesa oziroma - na to, da bo v Castorpovo dušo pogledal stroj: 

In Hans Castorp je videl, kar je bil moral pričakovati, da bo videl, kar pa človeku pravzaprav ni namenjeno videti in o čemer tudi nikoli ni bil mislil, da bi mu bilo moglo biti namenjeno videti: videl je v svoj lastni grob. Videl je, kako je sila luči že zdaj opravila poznejšo nalogo trohnenja, videl meso, v katerem je živel, razkrojeno, použito, razpuščeno v ničevo meglo […] in prvič v življenju je razumel, da bo umrl. K temu je naredil obraz, kakršnega je delal, kadar je poslušal glasbo – precej neumen, zaspan in pobožen, pobešajoč glavo z napol odprtimi usti proti rami.[4]

(Mann 1997 I: 279–280)

__________________________________________________________________________________

Od 1:17 do 3:18 si lahko ta prizor pogledate tudi v sicer povprečni ekranizaciji, ki jo je režiral Hans W. Geissendörfer (film je na YouTubu dosegljiv po delih, a v celoti):

__________________________________________________________________________________

Duša je potemtakem nekaj, kar je neločljivo od telesa, telesnega. Stroj človeku nudi pogled v prihodnost, v zagrobnost, čas po njegovi lastni smrti in fizičnem razkroju. Razkriva smrt, vpisano v človeški organizem, ki je kot taka zmeraj prisotna: »Tole je ženska roka, to vidite po njeni ljubkosti. S tem objemajo človeka pri ljubezenski urici, razumete« (Mann 1997 I: 275) – kasneje Castorp ob sebi kot relikvijo njune ljubezni nosi rentgenski posnetek gospe Chaucat –, in ki jo sicer meščanska realnost skuša potlačiti. Vendar se smrt neprestano vrača – skozi umetnost; v Čarobni gori je to predvsem glasba (ponovno igra izredno pomembno vlogo torej tudi zvok!), pri čemer je pomenljivo, da gre za gramofonsko glasbo, se pravi, da mu intuitivni vpogled v smrt znova nudi tehnološka naprava, predvsem pa paradoksno sublimni, od telesa ločeni, breztelesni glas.
Pripoved z ironijo pozornost obrača na to, da Castorp za razkrivanje smrti ostaja »neumen, zaspan in pobožen«. Ker pa je smrt preko ideje "večnega spanca" povezana s spanjem, se mu njena resnica razkriva tudi v sanjah. Zelo pomemben za razumevanje te teme je Castorpov »predsmrtni bledež«, ko sredi snežnega meteža zaspi in skoraj zmrzne, vmes pa se mu prikaže nekakšna utopična skupnost fizično in duhovno popolnih mladih, »otrok sonca in morja«. Opisuje jo predvsem z združevanjem nasprotij: v njihovem duhu opaža »neko dostojanstvo in celó strogost, ki pa je bila povsem sproščena v vedrini in je določala njihovo dejanje in nehanje edinole kot neizrazen duhovni vpliv nemračne resnobe, razumne ubranosti – čeprav ne povsem neobredno« (Mann 1997 II: 181). Gre torej morda za nekakšno idealno sintezo najboljšega od dveh principov: Settembrinijevega in Naphtinega?
Kakorkoli že, Castorp v nadaljevanju sanj v središču skupnosti odkrije tempelj, v katerem dve napol goli čarovnici žreta malega otroka. V začetku je zgrožen, prizor si razlaga s tem, da gre za napako, ki jo vsebuje tudi vsak raj (kot vsaka matrica pač vsebuje anomalijo), toda razkrije se mu, da to ni res – skupnost, ki jo je videl, je lahko popolna, možna le »s tihim pogledom na krvavo gostijo« (Mann 1997 II: 186): ženski (potencialni materi) sta poosebitev narave, ki jemlje to, kar je dala (otroka = človeka). Povsem heideggerjansko torej: ljudje smo rojeni za smrt. Človek je »gospodar nasprotij«, a življenje in smrt nista nasprotji, nasprotni sta si smrt in ljubezen: »V srcu bom zvest smrti, vendar se bom živo spominjal, da je zvestoba smrti in minulemu samo hudobija in ljudomrzništvo, če nam določa mišljenje in vladanje. Zavoljo dobrote in ljubezni naj človek smrti ne da, da bi gospodovala njegovim mislim« (Mann 1997 II: 186). Ali kasneje:

Kaj ni imenitno in dobro, da ima jezik le eno besedo za vse, od najbolj pobožnega do najbolj meseno-poželjivega, kar nam to lahko pomeni? To je povsem nedvoumno v dvoumnosti, zakaj ljubezen ne more biti netelesna v skrajni pobožnosti in ne pobožna v skrajni mesenosti, zmeraj si ostaja zvesta [=je ona sama], kot premetena prijaznost do življenja ali kot največja strast, ljubezen in simpatija do organskega, ganljivo nasladno objemanje tistega, kar je namenjeno trohnjenju.[5]

(Mann 1997 II: 312)

Toda kot večina modernističnih projektov tudi ta ostane utopičen, sanjarski: Hans Castorp se zbudi in pozabi na svojo sanjsko zaobljubo. Kakor je tudi dionizični Mynheer Peeperkorn, »osebnost«, ki je »onstran nasprotij« in ki deluje kot realna sinteza Settembrinija in Naphte, precej komična pojava, ki ne zmore povedati ne česa koherentnega ne česa do konca - in je s tem prispodoba modernističnega romana in njegovega poskusa "vstopiti v življenje".
Protagonistov razvoj v izjemnega posameznika, kakršnega je predvideval humanistični bildungsroman, je v sklepnem prizoru ironiziran, saj je Castorp le še eden iz množice vojakov na bojišču prve svetovne vojne. Četa mladih prostovoljcev pa je predstavljena kot očitno nasprotje Castorpove sanjske skupnosti, ki je v čudovitem zalivu uživala v brezdelnosti ali ob kratkočasnih aktivnostih; sprehodih na obrežju, jahanju, glasbi, plesu, pomenku, lokostrelstvu, plavanju itd.:

Mlada kri s svojimi torbami in okoničenimi puškami, s svojimi zamazanimi plašči in škornji! Človek bi si lahko, ko jo opazuje, humanistično-blagodušno nasanjal tudi drugačne podobe. Lahko bi si jo mislil: kako sprevaja in koplje konje v morski dragi, se sprehaja z ljubljeno ob obrežju, z ustnicami ob ušesu mehke neveste, tudi ko drug drugega srečno prijateljsko poučuje v streljanju z lokom. Namesto tega pa leži z nosom v ognjenem govnu.[6]

(Mann 1997 II: 449–450)

Sem je te »vročične«, torej bolne mladeniče pripeljala »podivjana znanost« (Mann 1997 II: 450), ki ni nič drugega kot prav produkt »humanistično-blagodušne« sanjarije – duhovni dedič Settembrinijevega humanizma torej. Toda Hansa Castorpa je, ravno nasprotno, v »ognjeno govno« zapeljalo predvsem njegovo lirično, religiozno pojmovanje življenja in smrti, pozaba njune (fizične, fiziološke) realnosti, kar simbolizira tudi njegovo poslednje dejanje; protagonist ne »izgine izpred oči« (Mann 1997 II: 451) bralca, kot to poimenuje pripovedovalec – pač pa izzveni s pesmijo na ustnicah (glas še tretjič!). In sicer s Schubertovo melodijo Der Lindenbaum, ki se skozi celoten roman vrača kot leitmotiv in ki je romantični, idealizirani klic po smrti oziroma samomoru – kar je nenazadnje tudi njegov odhod v vojsko.

Tudi konec romana današnjemu bralcu učinkuje ironično, četudi najbrž ni bil mišljen tako: »Ali se bo tudi iz tega svetovnega praznika smrti, tudi iz tega hudega vročinskega žara, ki vnema deževno večerno nebo naokoli [spet asociacija z boleznijo; vojna = bolezen], kdaj vzdignila ljubezen?« Da. In ne. In da. In tako dalje.


P.S.
Jutri oziroma že danes, kajnede, v ponedeljek 9. aprila ob 20h, je na 2. programu Televizije Slovenija prvi del miniserije v treh delih: Mannovi: Roman stoletja (Die Manns: Ein Jahrhundertroman; režija Heinrich Breloer; Nemčija 2001).

__________________________________________________________________________________

[1] Implicitni avtor je (v moji sintezi Boothove in Nünningove teorije) nadredna virtualna struktura, ki jo v procesu recepcije iz odnosov, razlik in skladnosti med elementi literarnega dela konstruira bralec; navadno gre za vtis o tem, kaj je avtor hotel s tem delom povedati. Za več glej moj članek Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (Jezik in slovstvo, letnik 55 (2010), številka 1/2). Če kliknete na naslov, vas bo gugl prijazno usmeril do besedila, ki je prosto dostopno na dLibu.

[2] »Im Winter wachsen die Tage, und wenn der längste kommt, 21. Juni, Sommersanfang, dann geht es schon wieder bergab, sie werden schon wieder kürzer, und es geht gegen den Winter. [...] Es ist, als ob Eulenspiegel es so eingerichtet hätte, daß zu Wintersanfang eigentlich der Frühling beginnt und zu Sommersanfang eigentlich der Herbst ... Man wird ja an der Nase herumgezogen, im Kreise herumgelockt mit der Aussicht auf etwas, was schon wieder Wendepunkt ist ... Wendepunkt im Kreise. Denn das sind lauter ausdehnungslose Wendepunkte, woraus der Kreis besteht, die Biegung ist unmeßbar, es gibt keine Richtungsdauer, und die Ewigkeit ist nicht "geradeaus, geradeaus", sondern "Karussell, Karussell".«

[3] Vsi citati so iz: Thomas Mann: Čarobna gora I in II; Ljubljana: Mladinska knjiga, 1997. V prevodu Janeza Gradišnika.

[4] Und Hans Castorp sah, was zu sehen er hatte ertwarten müssen, was aber eigentlich dem Menschen zu sehen nicht bestimmt ist, und wovon auch es niemals gedacht hatte, daß ihm bestimmt sein könne, es zu sehen: er sah in sein eigenes Grab. Das spätere Geschäft der Verwesung sah er vorweggenommen durch die Kraft des Lichtes, das Fleisch, worin er wandelte, zersetzt, vertilgt, zu nichtigem Nebel gelöst [...] und zum erstenmal in seinem Leben verstand er, daß er sterben werde. Dazu machte er ein Gesicht, wie er es zu machen pflegte, wenn er Musik hörte, - ziemlich dumm, schläfrig und fromm, den Kopf halb offenem Mundes gegen die Sculter geneigt.

[5] Ist es nicht groß und gut, daß die Sprache nur ein Wort hat für alles, vom Frömmsten bis zum Fleischlich-Begierigsten, was man darunter verstehen kann? Dast ist vollkommene Eindeutigkeit in der Zweideutigkeit, denn Liebe kann nicht unkörperlich sein in der äußersten Frömmigkeit und nicht unfromm in der äußersten Fleischlichkeit, sie ist immer sie selbst, als verschlagene Lebensfreundlichkeit wie als höchste Passion, sie ist die Sympathie mit dem Organischen, das rührend wollüstige Umfangen des zur Verwesung Bestimmten.

[6] Das junge Blut mit seinem Ranzen und Spießgewehren, seinen verschmutzten Mänteln und Stiefeln! Man könnte sich humanistisch-schönseliger Weise auch andere Bilder erträumen in seiner Betrachtung. Man könnte es sich denken: Rosse regend und schwemmend in einer Meeresbucht, mit der Geliebten am Strande wandelnd, die Lippen am Ohre der weichen Braut, auch wie es glücklich freundschaftlich einander im Bogenschuß unterweist. Statt dessen liegt es, die Nase im Feuerdreck.