V temelje moderne dobe je vgrajeno človekovo prepričanje, da je vladar sveta, da je v centru vesolja (uomo universale), da lahko svet obvladuje in si ga torej podreja s svojim razumom - tehnologija je obenem dokaz njegovega razuma in primata na Zemlji ter podaljšek njegovega razuma in njegove človeškosti (razum naj bi bila namreč tista kvintesenca, ki človeka ločuje od živali, torej narave).
Če moderno razumemo predvsem tako, ne moremo ubežati vprašanju, ali je danes res kakorkoli drugače? Sta holokavst in atomska bomba dovolj ogolila mračno stran tehnologije, napredka, človekovega hladnega razuma - in nas za vedno odvrnila od zablode moderne dobe? So velike zgodbe, enotne, kontinuirane zgodovine, hard-core ideologije danes zares nemogoče? Če prvo ne drži, bo tudi drugo težko.
In prva premisa vsekakor ne drži; atomski bombi je vendar sledil polet na luno (ja, nalašč z malo začetnico)! In kot sem se lahko v živo prepričal nedavno v Taipeiju, tehnologija še pravzaprav nikoli ni bila tako vpeta v družbo, kot je danes. Še deset let nazaj smo lahko povsod brali o svobodi, ki nam jo bo prinesel svetovni splet (in če so s tem mislili na krajo avtorske lastnine, so imeli celo prav), danes lahko podobne stvari beremo o e-bralnikih; kot lahko v medijih zasledimo fraze, kot sta že omenjeni "fejsbuk" in "tviter revolucija", ali pa moledovanje državnega aparata, da potrebujemo "inovacije" in "znanje z dodano vrednostjo" ipd. Vse to je ideologija in kako hard-core je, kako težko prebavljiva je, vam je najbrž jasno - samo poglejte, kaj počnemo z našim okoljem. Jasno je tudi, da so se stvari spremenile v filozofiji in znotraj človeške vednosti, v umetnosti, toda svet in posebno mentaliteta posameznika se v zadnjih sto letih v nekaterih ozirih nista bistveno spremenila.
Zato trdim, da še zmerom živimo v moderni. Po mojem prepričanju je postmodernizem zato potrebno brati na ozadju moderne dobe.
Toda tu govorimo o modernizmu.
Večina raziskovalcev poudarja predvsem paradoksalen, dvoglav odnos modernizma do svoje moderne. Na eni strani apokaliptične napovedi, dokazovanje, da ni Dr. Jekylla brez Mr. Hyda - da hladnokrvna racionalnost za roko, skrito v senci, vedno vodi tisto grozljivo iracionalnost. Da ni zavesti brez potlačenega (ida in superega - ah, Freud!) in da ni posega v naravo brez kolateralne škode - skratka, da ni popolne oblasti brez že vinštalirane anomalije (ah, Neo!) - in res dokončno: da nikoli ne moremo predvideti vseh posledic naših dejanj, ne glede na to, kako zelo si domišljamo, da lahko napovemo prihodnost. Nekateri so zato napovedovali zgolj katastrofe.
Ja, napredek ima opraviti s prihodnostjo in norostjo. Kot to razloži Siddharta (Apokalipsa): Tisoče let človek že govori, / zgodbe o sebi in kam gremo mi, / eni vidijo strah v vojnah in zlu, / drugim bliža se čas, / ujet v večnost miru / in vedno se najde nekdo k nori. Toliko kot se danes prihodnost ukvarja z njimi, so se modernisti ukvarjali s prihodnostjo; pri tem so se znašli včasih na levi (recimo Kosovel) in včasih na desni (recimo italijanski futurizem) strani ideološke lestvice. V času nenehnega napredka je prihodnost neprestano pred vrati, moda gre mimo nas z nepredvidljivo hitrostjo in kar je bila še včeraj prihodnost (fejsbuk, nokia) je jutri že preteklost (ker sta tu google+ in htc) - zato so izhod navadno iskali v poskusih stopiti v zdaj; ujeti ta najbolj izmuzljiv vseh časov (ravno so pogruntali tudi to, da je mogoče o času govoriti v množini, kot o časih) - sedanjost, čas, ki je v gibanju, ki je praznina med preteklostjo in prihodnostjo.
Kar pa se izmika zavesti, se ji izmika zato, ker se izmika jeziku - praznina je molk: Jaz pa nimam besed, / da bi spregovoril o tem, / in ne najdem stvari, / ki kažejo kam gremo mi, / jaz prisegam na čas, / ki danes je pri nas. Racionalnosti, veri v človeka (humanizmu), v tehnologijo in napredek, so navadno zoperstavljali Drugega: vse tisto, kar je od človeka radikalno različno, kar se izmika njegovemu počlovečenju - tako so recimo prikazovali človeka kot neločljivi del narave; kot kljub vsemu napredku zapisanega smrti, kot žival, ki je zmeraj podrejena nagonom in potrebam (po ohranitvi, po hrani, pijači) in dokončno rušili Zahodni dualizem med dušo in razumom: Roke ljudi betonirajo svet, / zajtrk sestavljen iz samih tablet, / a zjutraj še se zdani, / zvečer pade mrak, / človek je še iz krvi, / telo še zmeraj rabi zrak, / in sonce še nima namena umret. - v citatu je človek tudi oblikovno obdan z naravo; jutro & noč (=sonce) - človek - sonce.
Toda umetnost seveda ni pridiga, ni moralka, ki bi nas tolkla po prstih in nas silila k temu, da bi stokrat ponavljali, kako smo poredni in kako bo šlo vse v maloro in da nas je izučilo (čeprav nas seveda ni, samo dokler nas tepejo, pač tulimo z njimi) - prava antihumanistična filozofija modernizma je v tem, da je v našem koncu, v našem gnanju naprej, v našem izgorevanju v silah, ki jih naprezamo, v našem ikarskem padcu, neizbežnem koncu, ki ga izzivamo z uničevanjem, ki ga pušča za sabo naše vladanje univerzumu, tudi nekaj hudičevo privlačnega, nekaj demonsko lepega, neukrotljivo mladostnega, novega. Človekovi produkti: tehnologija, mesto, industrija, vlak, letalo ... so v modernistični imaginaciji nemalokrat zasedli mesto čaščenja, oboževanja, ki so ga prej zasedali rožce, ptički, lunca in podobna krama.
Ali kot zategne Tomi (B Mashina): Nej pade sonce v ocean, / Nad nami bruha nej vulkan, / Za ns je dost, da mamo / Moč in znanje, s čimer sanje [...] Milijon mašin na nitroglicerin grmi v nas. / Ni sile, ni dnarja in ni ga vladarja, / K' bi ns ustavu in zamenu obr'z. / Preden vstanem, se ozrem, / Zdej je uničen vsak problem, / Dvigujem roke in telo, / Na vrh vesolja v zvezde gremo / In mašine dvigamo v nebo nad vse, / nej spijo oni, ki ne vedo, da je zadn dan. / Nej spijo ti, ki ne vedo... / Ns napaja divja B mashina se ne vda.
Res je, nekateri so modernizem očitno prespali.
