budameat v komentarju k prejšnjemu postu:
"Ker pa sodobnost razumemo tudi kot mednarodnost, bomo na Metelkovi predstavili še mednarodno zbirko Arteast 2000+, ki jo sestavljajo dela povojnih avantgard, katerih začetek sega v 60. leta minulega stoletja, ko se pravzaprav začne oblikovati koncept sodobnosti. Ta ni zavezan izključno formalni logiki medija, kot je sicer v veliki meri značilno za modernistično umetnost, ampak je umetnost obrnjena bolj v zunanjo realnost, družbo in tudi ni nujno, da je objektne narave, ampak je v veliki meri nematerialna, večkrat zabeležena skozi fotografijo, video in dokumentarno gradivo. Sodobnost vključuje vse medije, od klasičnih do popolnoma novih oblik izražanj," pravi Badovinčeva.
Nekaj za premleti, a ne, kaj misliš, sotuhtajoč intelekt?
(poudaril A. Harlamov)
Mika me, da bi na to odgovoril tako, kot na to odgovarjajo umetnostne zgodovine in estetike že od začetka ukvarjanja z modernizmom: "zavezanost izključno formalni logiki medija" je kritični komentar "zunanje realnosti in družbe" sama po sebi. Otežena forma je tisti das Unheimliche, ki razburja gledalce veliko globlje, dosledneje in celostno, kot jih bo zgolj tragična, subverzivna, težka vsebina zmogla kadarkoli.
Kako zelo, lahko vidimo v spodnjem posnetku, niti ne toliko za šalo; Hitler je, kot vemo, moderno umetnost (tako kot kasneje tudi komunistični totalitarni sistemi) imenoval entartete Kunst; "degenerirana umetnost" - čeprav tudi razmerje med modernizmom in totalitarizmi, kot prav tako dobro vemo, npr. primeri E. Pounda, futuristov itd., ni enoznačno:
Je pa dotična Cageva skladba hkrati dober primer za to, kar bi pri vsem tem veliko raje poudaril sam, da je namreč dualizem forma/vsebina pogosto zelo vsiljen, prisiljen, umeten - potreben morda, kadar opravljamo striktno formalne analize, zelo vprašljiv pa pri širših estetskih, zgodovinskih, socioloških idr. vprašanjih (kakršno bi rada odprla ali pravzaprav zaprla Zdenka Badovinac v zgornjem citatu). Pa že tu se takoj ujamemo v zadrego, kaj je to "striktno formalna analiza" in kaj z njo početi, kadar ne posega v estetska, zgodovinska, sociološka idr. vprašanja?
Zdi se torej, da sta v slovenskih umetnostnih zgodovinah in estetikah pojma modernizma/postmodernizma še toliko bolj nerazčiščena in da bomo - kar trdim že od začetka raziskovanja za doktorsko disertacijo - postmodernizem lahko bolje razumeli šele takrat, ko bomo bolje razumeli modernizem.
Toliko za danes, v kratkem bom skušal spet objavljati bolj redno, trudil se bom čim prej in na kratko predstaviti svoje delo, torej svoje čtivo do sem (prvi dve leti) in svoja razmišljanja o(b) njem, da bom lahko potem sledil svojemu delu bolj ažurno.
Za konec pa si privoščimo še malo glasbe in preiskusimo še našo potrpežljivost:
