Lastno telo kot drugi (članek v zborniku SSJLK)

Lastno telo kot drugi: motiv potujitve in samovoljnega telesa v slovenskem modernističnem romanu

Radikalna subjektivnost modernizma je literarni subjekt paradoksalno odpirala drugemu, tujemu v sebi. Na ta način je moderni subjekt, vzpostavljen v razsvetljenskem humanizmu, začel izgubljati nekatere svoje določnice: (instrumentalno) racionalnost, enotnost, usrediščenost, (svobodno) voljo, smisel ... Te procese, ki jih imenujem desubjektivizacija subjekta in katerih končna posledica je transformacija v ne-subjekt, bom prikazal z motivoma potujitve in samovoljnega telesa v izbranih delih slovenskega modernističnega romana.

Ključne besede: modernistični roman, moderni subjekt, desubjektivizacija subjekta, motiv potujitve telesa, motiv samovoljnega telesa

The radical subjectivity of modernism has paradoxically led the literary subject to the other, the alien within it. In this way the modern subject, established through enlightened humanism, began to lose a number of its determinants: (instru­mental) rationality, unity, centeredness, (free) will, meaning, etc. These processes, which I call the de-subjectification of the subject and the final consequence of which is transformation into a non-subject, will be illustrated with the theme of alienation and the self-willed body in the selected Slovene modernist novels.

Keywords: modernist novel, modern subject, de-subjectification of the subject, motif of the alienation of the body, motif of the self-willed/arbitrary body

Prizor iz filma Dr. Strangelove (r. Kubrick, 1964)

1       Uvod

Za literaturo na prelomu iz 19. v 20. stoletje je značilen t. i. »obrat v notranjost«. V ospredju zanimanja takratnega romana so namreč vprašanja zavesti in miselnih procesov, kognicije in spo­mina, motivacije in čustev, različna eksistencialna vprašanja o smislu in bistvu, vprašanja subjekta in njegove subjektivnosti. To ustvarjalno raziskovanje modernističnega romana ni vodilo le do obli­kovanja izrazite subjektivistične perspektive, ampak tudi do radikalnega preloma s kartezijanskim modernim subjektom, značilnim za tradicionalni roman. Proces, ki prizadeva subjekt v modernistič­nem romanu, imenujem desubjektivizacija subjekta. Desubjektivizacija subjekta v modernistični literaturi je proces razpadanja, izgubljanja lastnosti kartezijanskega modernega subjekta, ki so mu bile prej samoumevno in nedvoumno pripisane. Oblikovala se je v preseku različnih diskurzov, s čimer razkriva kompleksno naravo odnosa modernizma do družbeno-zgodovinske moderne, ožje pa se modernizem na ta način umešča v antihumanistični ali celo posthumanistični kontekst.¹

V poglabljanju v nezavedne gone, psihološka brezna, v iskanju odgovorov na ontološka in druga vprašanja eksistence in subjekta je modernizem naletel na tujca v sebi. Subjekt v moderni­stičnem romanu izgublja svojo enotnost, celost, (instrumentalno) racionalnost, (svobodno) voljo, gospostvo nad objektivnim svetom, smisel itn. Na pripovedni ravni je desubjektivizacija subjekta posledica raznovrstnih načinov modernizacije pripovednih postopkov (tok zavesti oziroma notranji monolog, v katerem prevladuje asociacijska logika); na motivno-tematski ravni pa se kaže s poja­vljanjem nekaterih tipičnih modernističnih motivov in tem. Poleg motiva potujitve lastnega telesa, ki ga bom obravnaval v nadaljevanju, še na primer metafizični nihilizem oziroma izguba smisla, nezmožnost dejanja itn. Proces desubjektivizacije subjekta se lahko preko hibridizacije (npr. poživaljenja, postvarjenja) zaključi v transformaciji subjekta v ne-subjekt, to je žival, rastlino, stvar ozi­roma v nekaj, kar ne moremo več imenovati subjekt, ker je izgubilo vse njegove bistvene lastnosti. V      modernističnem romanu je desubjektivizacija subjekta pogosto obenem izhodišče in cilj roma­nesknega subjekta. V nadaljevanju bom predstavil nekaj slovenskih primerov za motiv potujitve telesa ter znotraj tega za motiv samovoljnega telesa, natančneje samovoljne roke.

2        Motiv potujitve telesa

Potujitev telesa je navadno povezana s strahom pred smrtjo. Telo s svojo izpostavljenostjo poškodbi, rani ali samo času ter posledično smrti je tisto, kar človeka nenehoma opozarja na njegovo minljivost. V Kovačičevem modernističnem romanu Deček in smrt (1968) se dečku svet ob očetovi smrti nenadoma razkrije kot nekaj fantastičnega, ogrožajočega, kot svet nevarnih pred­metov in skrivnostnih napadalnih sil. Potujitev subjektovega telesa je tako samo posledica njegove eksistencialne tesnobe. Ko deček enkrat nenadoma prisluhne bitju svojega srca, ga začuti kot nekaj, kar ni del njega: »Bilo je, kot da [srce] ne pripada meni, da je nekaj tujega, navita igrača, čuden majhen bat, ki mi napenja suknjič« (Kovačič 1968: 25). Primerjava z mehansko igračo, torej s predmetom ali kar strojem, je ena izmed dveh možnosti potujitve telesa znotraj desubjektivizaci­je subjekta. Druga je primerjava z živaljo, neredko pa nastopata skupaj. Tako na primer v romanu Potovanje na konec pomladi (1972) Vitomila Zupana neimenovani prvoosebni pripovedovalec sebe doživlja kot »robota«, »v katerem umira majhna žival« (Zupan 1972: 150).

Kadar ta motiv zajame celo telo oziroma vpliva na subjekt s trajnostjo in celostnostjo, lahko govorimo o motivu hibrida oziroma kiborga. Ljudje-živali in ljudje-stroji se pojavljajo v trilogiji Vladimirja Kavčiča Tja in nazaj (1962), Od tu dalje (1964) ter Onkraj in še dlje (1971). Zlasti v zadnjem romanu se razpad subjekta materializira že v razpadanje telesa, desubjektivizacija subjekta pa se dovrši v ne-subjekt. Eden od kolegov protagonista Dimitrija, Žan, začne razpadati pri živem telesu. Najprej mu odpadeta uhlja in oko, ob smrti pa skoraj povsem izgubi svojo člove­ško podobo. Še določneje in dokončno se transformacija zgodi Dimitriju. Najprej se mu v telesu nabira »kamnita lužina«, da apni in se spreminja v »reč«, na koncu romana pa se na pokopališču spremeni v kamen: »Oči so mu za hip še zdrsnile po bližnjih kipih, potem pa se je vsa okolica pogreznila v neprodirno temo. Povešen pogled mu je za delček sekunde še omogočil, da je videl, kako njegovo telo od spodaj navzgor kameni. Naslednji trenutek je bil samo še kamen« (Kavčič 1971: 246). Dimitrij neha biti subjekt in postane neživa stvar - to, kar je na nek način v zbirokrati­zirani, brezsmiselni družbi že ves čas bil.

Podobno kot Žan v Kavčičevem Onkraj in še dlje razpadeta tudi prvoosebni pripovedovalec v Zupanovem Potovanju na konec pomladi in naslovna literarna oseba v Negativu Gojka Mrča (1971) Jožeta Snoja. Le da se v obeh omenjenih primerih razpad zgodi v trenutku, v fantastičnem, sanjskem prizoru eksplozije, ki ju raztelesi in posamezne dele njunega telesa razmeče po mestu. V obeh romanih moramo to raztelešenje subjekta brati pravzaprav kot poudarjanje njune telesnosti, ki znotraj čistunske javne, malomeščanske morale deluje obsceno, provokativno, seksualno. V Negativu morajo tako proti raztelešenemu Mrču posredovati kar miličniki: »roka [se je], potem ko je prva smrtna bolečina pojenjala, začela igrati s spolovilom, in sicer tako, da ga je strahotno raz­potegnjenega in iztanjenega nenehno ovijala okoli prstov. Tako dolgo, dokler ni pristopil službujoči miličnik in ukrepal v smislu člena o javnem redu in javnem obnašanju državljanov« (Snoj 1971: 132). Roka, ki po raztelešenju dobi lastno življenje, usmerjeno v primarni gon užitka, je obenem primer samovoljnosti, avtomatiziranosti delov telesa, ki je eden od tipičnih podtipov modernističnega moti­va tujosti lastnega telesa.

3       Motiv samovoljne roke

Roka ima tako v evropskem kot v slovenskem modernističnem romanu znotraj motiva potujenega telesa osrednje mesto. To seveda ni naključje, saj je roka z gibljivim palcem tisti glavni ud dejavnega subjekta, s katerim spreminja objektivno stvarnost okrog sebe. »Ta roka bo kovala svet« iz Hlapcev (1910) Ivana Cankarja je danes splošno ustaljeni frazem, ki v najglobljem smislu pome­ni natančno to: prilikovanje sveta lastni podobi. Z roko je človek izdelal in uporabljal orodja, s pomočjo orodij je zagospodoval naravi, vzpostavil kompleksno civilizacijo in kulturo ter se na ta način »izločil« iz narave, vzpostavil ločnico med subjekti in njemu podvrženimi objekti. Ko subjekt v modernizmu razpade oziroma čuti lastno telo kot tujca, so zato roke navadno tisti del telesa, kjer se to najprej pokaže. V slovenskem modernističnem romanu roki dodatno konotacijo daje naveza­va na eksistencializem, ki pogosto tematizira nezmožnost smiselnega, tvornega dejanja, četudi je to seveda že del modernistične estetike.

Podoba samovoljne roke je v središču »reističnih« romanov Rudija Šelige, ki s svojim deskriptiv­nim pripovednim postopkom posnemajo filmsko naracijo. V Triptihu Agate Schwarzkobler (1968) roka v detajlnem opisu njenega gibanja in delovanja pogosto deluje kot odrezana od preostalega telesa, od subjekta, in kakor da bi bila subjekt sama zase: »Roka, ki seže v izdolbino pod predalom, poprime, prsti se v členkih upognejo in napnejo, potem popustijo, vrnejo se gor k desni roki in zdaj obe porineta ključek zelo globoko v ključavnico« (Šeligo 1994: 5). Posameznik v reizmu ni celostni, zaokroženi subjekt, pripoved se osredotoča na goli zunanji opis in s tem besedilnemu svetu odreka smisel in pomen - na ta način se ruši hierarhija med človekom in rečmi, subjekti in objekti. Podobno se roki premikata sami med drugim tudi v esejističnem in asociacijsko strukturiranem romanu Bistveni udarec mojstra An’ana (1978) Francija Zagoričnika: »Roki se sami krčita. Oblikujeta ne­vidno obliko. Ihtita po njej v svoji ihtavosti. Prilagajata se temu žalostnemu praznemu prostoru« (Zagoričnik 1978: 20).

V romanu Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu (1969) Dušana Jovanoviča je samovolja rok zadnji in najpomembnejši od simptomov bolezni pripovedovalčevega očeta Poldeta ter prvi znanilec njegove končne preobrazbe v ne-subjekt. Roke pripovedovalčevega očeta najprej ponižu­jejo (trepljajo ga po glavi, vlečejo za ušesa in mu kažejo fige, ga ekshibicionistično razgalijo), naza­dnje pa preidejo v nenadzorovano nasilje nad drugimi; otipavajo ženske, razbijajo dragocenosti in celo zadavijo njegovo mater. Pri tem samovolja rok ni le v funkciji enega glavnih motivov romana, ampak Jovanovič ob njem tudi eksplicitno komentira človekov posedovalni odnos človeka do sveta, v katerem živi, njegovo »jaziranje«, kot to imenuje, ter v končni fazi do sočloveka, s katerim ravna kot z rečjo. »Nasilje in uzurpatorstvo rok« (Jovanovič 1969: 53) je seveda alegorija za nasilje in uzurpatorstvo človeka nad svetom, ki se zdaj skozi proces desubjektivizacije subjekta groteskno in fantastično obrača proti njemu. Oče Polde se nato spremeni v ne-subjekt, v »bujno rasteč grm, ki zaradi pomanjkanja prostora raste vase« (Jovanovič 1969: 87), kasneje pa vidno in z ostrimi vonja­vami razpada, dokler ni nazadnje, tik preden se ne razblini oziroma izgine, videti »kot v polivinilasto vrečo spravljena juha iz sesirjenega jogurta, v kateri plavajo gnili cmokasti žličniki iz pšeničnega zdroba« (Jovanovič 1969: 110).

4        Sklep

»Obrat v notranjost«, ki ga poleg rušenja literarnih konvencij mnogi raziskovalci postavljajo kot osrednjo značilnost modernizma, ne pomeni nujno (le) večje psihološke globine, temveč radikalno drugačen romaneskni subjekt. Ta je izrecno nasprotje modernemu, kartezijanskemu subjektu in nima ali, še pogosteje, tekom romana izgublja številne njegove značilnosti. Procese, ki ga prizadevajo, zato imenujem desubjektivizacija subjekta. Eden od načinov, v katerem se desubjektivizacija subjekta kaže, je tudi motiv potujitve in samovoljnosti telesa. Slednji ima sam na sebi komple­ksne pomene in konotacije. Na obravnavanih primerih iz slovenskega modernističnega romana je razvidno, da lahko zaznamuje tako strah pred smrtnostjo kot primarne (seksualne) gone, ki so skriti pod plaščem meščanske spodobnosti in kulturnosti, tako dehumanizacijo, razčlovečenost subjekta v moderni družbi kot občutek eksistencialnega nesmisla in nemoči ter ne nazadnje kritiko antropocentričnosti na družbeni in narcisizma na osebni ravni.

1 Antihumanizem naj bi bil aktivno in radikalno prizadevanje za zlom hegemonije humanizma, medtem ko si posthumanizem že za izhodišče jemlje inherentno nestabilnost humanizma (Ryan 2011: 1213).

Viri in literatura

JOVANOVIČ, Dušan, 1969: Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu. Maribor: Obzorja.

KAVČIČ, Vladimir, 1971: Onkraj in še dlje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

KOVAČIČ, Lojze, 1968: Deček in smrt. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

RYAN, Michael (ur.), 2011: The Encyclopedia of Literary and Cultural Theory. Oxford: Blackwell Publishing.

SNOJ, Jože, 1971: Negativ Gojka Mrča. Maribor: Obzorja.

ŠELIGO, Rudi, 1994: Triptih Agate Schwarzkobler. Ljubljana: Mladinska knjiga.

WILSON, Leigh, 2007: Modernism. London, New York: Continuum.

ZAGORIČNIK, Franci, 1978: Bistveni udarec mojstra An'ana. Maribor: Obzorja.

ZUPAN, Vitomil, 1972: Potovanje na konec pomladi: Blisk v štirih barvah. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Članek je bil predstavljen na 52. seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, katerega krovna tema je bila Drugačnost v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi, in je izšel v zborniku seminarja, ki so ga izdali Oddelek za slovenistiko FF v Ljubljni, Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik in Znanstvena založba Filozofske fakultete (2016). Dosegljiv je tudi na spodnji povezavi:

http://centerslo.si/wp-content/uploads/2016/06/52_Harlamov.pdf

Preostali članki zbornika pa tukaj:

http://centerslo.si/seminar-sjlk/zborniki-ssjlk/52-ssjlk-2016/

V Jeziku in slovstvu o živalskih podobah v poeziji Daneta Zajca

V še sveži številki slovenistične revije Jezik in slovstvo (letnik LXI, številka 1) je izšel moj članek z naslovom Podobe živali v poeziji Daneta Zajca: hibridizacija ter razpad subjekta in njegovega jezika. Članek je stranski rezultat mojih raziskovanj subjekta v modernistični literaturi v okviru doktorske disertacije Slovenski modernistični roman. Ko bo na spletnih straneh revije dostopen v celoti, ga objavim tudi tukaj. Do takrat pa izvleček:

Podobe živali v poeziji Daneta Zajca lahko s pomočjo naslonitve na »živalske študije« razdelimo v dve skupini: na tiste, pri katerih (lirski) subjekt vzdržuje hierarhično dualistično razmerje do živali, tj. dediščino novoveškega racionalnega subjekta, ter na tiste, kjer prihaja do preseganja antropocentrične perspektive in hibridizacije subjekta. Slednja predpostavlja prepustnost človeških in živalskih kategorij in s tem prepustnost subjekta, kar nazadnje rezultira v njegovem razpadu. Razpad subjekta se na jezikovni ravni kaže v doslednejši rabi modernističnih pesniških postopkov.

Ključne besede: Dane Zajc, žival, živalske študije, subjekt, modernizem

Vabljeni k branju in nakupu!

Moderni subjekt kot stroj za vpoglede

Po tem prepričanju razumskost in zaznava nista več temelj subjektivnosti in čuti niso več orodje, s katerim bi racionalni subjekt lahko gospodoval nad svojim okoljem; ravno nasprotno, subjektnost se formira v reakciji na dražljaje, ki v telo vstopajo skozi čutila. »Bitka«, ki se bije znotraj čutil, je zdaj bistveno drugačne narave kot pred tem. Čeprav ostajajo točka stika med subjektom in njegovim okoljem, čutila nimajo več funkcije vmesnika, ki ločuje subjekt od zunanjega sveta, s čimer bi premerjal in nadzoroval realnost. Namesto tega so zdaj razumljena kot »kanal« oziroma vrata, ki so neprestano na stežaj odprta, skozi katera zunanji svet vstopa v telo v obliki dražljaja. Zdi se, da se ravnotežje v borbi za prevlado med subjektom in zunanjim svetom dokončno preveša v korist zadnjega. […] Ker subjekti niso več zmožni organizacije in predvidevanja lastnih zaznav in ker jim pozornost vedno znova odvračajo čutni vtisi, zmorejo doseči nove ali višje vpoglede. Glede na ta pogled na stvar je raztresenost sestavni del pozornosti, ki je razumljena kot dialektični proces. Kakorkoli, subjekt, ki doseže te nove vpoglede, ni isti subjekt, ki ga je predpostavilo razsvetljenstvo in ki si je pridobil vpogled s pomočjo nadzorovanega motrenja in racionalnostjo. Moderni subjekt si pridobi vpogled, medtem ko je podložen mehanskemu procesu, nehote in po naključju. 

Ernst van Alphen: Configurations of Self: Modernism and Distraction. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 342–344

______________________________________________________________________________
 

According to this view, rationalism and cognition are no longer the foundation of subjectivity and the senses are no longer the instruments by which the rational subject can dominate its environment; on the contrary, subjecthood is formed in reaction to stimuli that penetrate the body by way of the senses. The “battle” that is thus waged through the senses is of a fundamentally different nature than it was before. While remaining the point of contact between the subject and its surroundings, the senses no longer function as an interface separating the subject from the outside world, thus enabling it to survey and control reality. Instead, the senses are now conceived of as a “channel,” or door that is continually ajar, through which the outside world penetrates the body in the form of stimuli. The balance in the power struggle between the subject and the outside world would now seem to tip decisively towards the latter. […] Because subjects are no longer capable of organizing and anticipating their own perceptions, and because they are distracted by discontinuous sensory impressions, they become capable of attaining new or higher insights. According to this notion of things, distraction is an element of attention, seen as dialectic process. The subject who gets these new insights is, however, not the same subject as the one proposed by the Enlightenment who acquired insight by means of controlled observation and rationality. The subject of modernity acquires insight while being subjected to a mechanical process, unintendedly and accidentally.

* V priloženem videoposnetku uporabnika rcvsilva1 kultna skupina Kraftwerk v živo izvaja komad The Man Machine (v Wolfsburgu aprila 2009).

Moderni subjekt in mesto

Kader iz Langovega Metropolisa. Vir: klik.

Ker je imela moč monetarne ekonomije prosto pot v metropoli in so bile njene posledice tam najbolj očitne, si je urbana moderna v drugi polovici devetnajstega stoletja hitro pridobila sloves objektiviziranega okolja, brezbrižnega do vrednosti [vrednot]. Bila je živa reklama za kulturo, ki poganja onstran vsega osebnega. Tu, v stavbah in izobraževalnih ustanovah, v čudežu in udobju tehnologije, ki si je podjarmila prostor, v ureditvah skupnega življenja in v vidnih državnih institucijah, tu se je ponujalo takšno nepremagljivo bogastvo kristaliziranega, neosebnega razuma, da osebnost, kakršna je bila, soočena z njim ni mogla vzdržati. (Georg Simmel: The Metropolis and Mental Life, 410)

Bart Keunen: Living with Fragments: World Making in Modernist City Literature. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 273

____________________________________________________________________________

Because the power of the money economy had a free reign in the metropolis and its implications were most clearly visible there, urban modernity during the second half of the nineteenth century quickly gained the reputation of being an objectified environment, indifferent to values. It was the genuine showplace of this culture which grows beyond all that is personal. Here, in buildings and educational institutions, in the wonders and comforts of space-conquering technology, in the formations of communal life and in the visible state institutions, there is offered such an overpowering wealth of crystallised, impersonalised mind that the personality, as it were, cannot maintain itself when confronted with it. (Simmel [1950], 410)