Preišči ta spletni dnevnik

četrtek, 20. junij 2013

Moderni subjekt kot stroj za vpoglede

Po tem prepričanju razumskost in zaznava nista več temelj subjektivnosti in čuti niso več orodje, s katerim bi racionalni subjekt lahko gospodoval nad svojim okoljem; ravno nasprotno, subjektnost se formira v reakciji na dražljaje, ki v telo vstopajo skozi čutila. »Bitka«, ki se bije znotraj čutil, je zdaj bistveno drugačne narave kot pred tem. Čeprav ostajajo točka stika med subjektom in njegovim okoljem, čutila nimajo več funkcije vmesnika, ki ločuje subjekt od zunanjega sveta, s čimer bi premerjal in nadzoroval realnost. Namesto tega so zdaj razumljena kot »kanal« oziroma vrata, ki so neprestano na stežaj odprta, skozi katera zunanji svet vstopa v telo v obliki dražljaja. Zdi se, da se ravnotežje v borbi za prevlado med subjektom in zunanjim svetom dokončno preveša v korist zadnjega. […] Ker subjekti niso več zmožni organizacije in predvidevanja lastnih zaznav in ker jim pozornost vedno znova odvračajo čutni vtisi, zmorejo doseči nove ali višje vpoglede. Glede na ta pogled na stvar je raztresenost sestavni del pozornosti, ki je razumljena kot dialektični proces. Kakorkoli, subjekt, ki doseže te nove vpoglede, ni isti subjekt, ki ga je predpostavilo razsvetljenstvo in ki si je pridobil vpogled s pomočjo nadzorovanega motrenja in racionalnostjo. Moderni subjekt si pridobi vpogled, medtem ko je podložen mehanskemu procesu, nehote in po naključju. 
Ernst van Alphen: Configurations of Self: Modernism and Distraction. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 342–344


______________________________________________________________________________
 
According to this view, rationalism and cognition are no longer the foundation of subjectivity and the senses are no longer the instruments by which the rational subject can dominate its environment; on the contrary, subjecthood is formed in reaction to stimuli that penetrate the body by way of the senses. The “battle” that is thus waged through the senses is of a fundamentally different nature than it was before. While remaining the point of contact between the subject and its surroundings, the senses no longer function as an interface separating the subject from the outside world, thus enabling it to survey and control reality. Instead, the senses are now conceived of as a “channel,” or door that is continually ajar, through which the outside world penetrates the body in the form of stimuli. The balance in the power struggle between the subject and the outside world would now seem to tip decisively towards the latter. […] Because subjects are no longer capable of organizing and anticipating their own perceptions, and because they are distracted by discontinuous sensory impressions, they become capable of attaining new or higher insights. According to this notion of things, distraction is an element of attention, seen as dialectic process. The subject who gets these new insights is, however, not the same subject as the one proposed by the Enlightenment who acquired insight by means of controlled observation and rationality. The subject of modernity acquires insight while being subjected to a mechanical process, unintendedly and accidentally.



* V priloženem videoposnetku uporabnika rcvsilva1 kultna skupina Kraftwerk v živo izvaja komad The Man Machine (v Wolfsburgu aprila 2009).


ponedeljek, 6. maj 2013

Moderni subjekt in mesto


Kader iz Langovega Metropolisa. Vir: klik.
Ker je imela moč monetarne ekonomije prosto pot v metropoli in so bile njene posledice tam najbolj očitne, si je urbana moderna v drugi polovici devetnajstega stoletja hitro pridobila sloves objektiviziranega okolja, brezbrižnega do vrednosti [vrednot]. Bila je živa reklama za kulturo, ki poganja onstran vsega osebnega. Tu, v stavbah in izobraževalnih ustanovah, v čudežu in udobju tehnologije, ki si je podjarmila prostor, v ureditvah skupnega življenja in v vidnih državnih institucijah, tu se je ponujalo takšno nepremagljivo bogastvo kristaliziranega, neosebnega razuma, da osebnost, kakršna je bila, soočena z njim ni mogla vzdržati. (Georg Simmel: The Metropolis and Mental Life, 410)
Bart Keunen: Living with Fragments: World Making in Modernist City Literature. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 273


____________________________________________________________________________


Because the power of the money economy had a free reign in the metropolis and its implications were most clearly visible there, urban modernity during the second half of the nineteenth century quickly gained the reputation of being an objectified environment, indifferent to values. It was the genuine showplace of this culture which grows beyond all that is personal. Here, in buildings and educational institutions, in the wonders and comforts of space-conquering technology, in the formations of communal life and in the visible state institutions, there is offered such an overpowering wealth of crystallised, impersonalised mind that the personality, as it were, cannot maintain itself when confronted with it. (Simmel [1950], 410)

sobota, 27. april 2013

(Samo)hvala

V novi, posebni številki Slavistične revije z naslovom Slovenska literarna veda danes moja mentorica in od nedavnega tudi "čisto zares" redna profesorica Oddelka za slovenski jezik in književnost FF Univerze v Ljubljani dr. Alojzija Zupan Sosič v svojem pregledu Slovenski roman v literarni vedi po letu 2000 piše tudi o mojem članku Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu, ki ga lahko v dveh delih preberete tudi nekaj objav nazaj (za lene: prvi del in drugi del), v originalu pa še v arhivu revije Jezik in slovstvo, kjer je tudi izšel, na Scribd in Academiji, pa še kje.

Citiram:
Raziskave pripovednih prvin so tisto področje, ki je v Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspešno zapolnil Aljoša Harlamov s študijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi še neizkoriščena.* Harlamov jo opredeli z združitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoče medsebojno povezati. Prva ima za podlago psihološke izvore pripovedovalčeve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprašljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipično izjavno dejanje prizadeva (poročanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi poročevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historični in kulturni determinanti - vsi omenjeni so največje avtoritete na področju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoretični diskurz lahko projiciramo** na literarno gradivo. Tako je prvi pripovedovalec projiciran na roman Zorana Hočevarja Porkasvet, drugi na Balerina, Balerina Marka Sosiča, tretji pa na Opoldne nekega dne Vinka Möderndorferja. Razprava je zapolnila primanjkljaj klasičnih raziskav pripovednih prvin, kakršna je pripovedovalec, v slovenski literarni vedi.
(Alojzija Zupan Sosič: Slovenski roman v literarni vedi po letu 2000, Slavistična revija, letnik 61, številka 1, januar-marec 2013, str. 17-18)

________________
* V izvirniku je ta kategorija poimenovana unreliable narrator, uvedel jo je Wayne Booth v šestdesetih letih 20. stoletja, v slovensko literarno vedo pa jo je vpeljala Alojzija Zupan Sosič (2003). Janko Kos (1998) je ne omenja, uvede pa nov tip - virtualni pripovedovalec -, ki za slovensko literarno vedo ni tako perspektiven, saj je povezan samo s postmodernističnimi besedili.
** Podrobni analizi vseh treh pripovedovalcev kot teoretičnemu razlagalnemu orodju lahko predlagam samo to, da bi bilo potrebno še posebej poudariti prepletenost vseh treh tipov in to tudi bolj eksplicitno nakazati v analizi romana Balerina, Balerina.


 

nedelja, 14. april 2013

Slovenska proza v tranziciji: avtorji, rojeni po 1990 (seznam)


Nina Abraham, r. 199?


Druščina prepovedanega znanja (Murska Sobota: Franc-Franc, 2010)
Zgodba petih narodov, Ples plamenov: prva knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010)
Smrt zvestobe: zgodba Petih narodov: druga knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010)
Krvave prerokbe: zgodba Petih narodov: tretje knjiga trilogije (Bevke: Smar-team, 2010)


Barbara Čibej (B. Chybei), r. 1993


Bojevnikova skrivnost (Ajdovščina: Medobčinsko društvo prijateljev mladine, 2008)
Arcas (Bevke: Smart-team, 2013)


Tadej Čopar, r. 1993


Platnikov urok (Ljubljana: Karantanija, 2006)
Overmanovo maščevanje (Ljubljana: Karantanija, 2008)


Tanja Frumen, r. 1991


Napaka v sreči (Ljubljana: Katr, 2008)
Razkritje temnih senc (Ljubljana: Katr, 2010)
Skrivnostni zapleti (Grosuplje: Ekslibris, 2010)
Kdaj angeli vzkliknejo kri (Grosuplje: Ekslibris, 2010)
Beli umor (Bevke: Smar-team, 2010)
Rdeča strast (Grosuplje: Ekslibris, 2010)
Šefova ljubica (Grosuplje: Ekslibris, 2010)
Njuno sladko maščevanje (Grosuplje: Ekslibris, 2010)
Dvolični vandal* (Portorož: Murano, 2011; v soavtorstvu z Isabello M. Grey & Vanesso Pierce)
Insomnija (Portorož: Murano, 2011)
Moški, ki sovraži ženske* (Portorož: Murano, 2011)
Plava Šeherezada* (Portorož: Murano, 2011)
Popolno življenje (Portorož: Murano, 2011)
Prekletstvo ljubezni* (Portorož: Murano, 2011)
Princesa njegovega srca* (Portorož: Murano, 2011)
Strupena vrtnica (Portorož: Murano, 2011)
Škandal (Portorož: Murano, 2012; v soavtorstvu z Isabello M. Grey)
Ljubosumje navadnega moškega* (Portorož: Murano, 2012)
Njegove rjave oči* (Portorož: Murano, 2012)
Poroka z najstnico (Portorož: Murano, 2012)
Skrivnostna prostitutka (Portorož: Murano, 2012)
Spletke in skrivnosti* (Portorož: Murano, 2012)
Zmagoslavje ljubezni* (Portorož: Murano, 2012)
Popolno življenje* (Portorož: Murano, 2013)
Temni strahovi preteklosti* (Portorož: Murano, 2013)



Aneja Gros, r. 1998


Na valovih vetra (Portorož: Murano, 2013)
Rožna izbranka (Portorož: Murano, 2013)
Zamrznjena v času (Portorož: Murano, 2013)



Annalight Night, r. 1997


Uslužbenka smrti (Portorož: Murano, 2012)
Uslužbenka zmaja (Portorož: Murano, 2012)
Uslužbenka senc (Portorož: Murano, 2013)
Poljub Črnega jezera (Portorož: Murano, 2013)



Aleš Oblak, r. 1993


Hiša dobrih gospodov (Bevke: Smar-team, 2011)


Uroš Topić, r. 1996


Emma Storm: Bratovščina Culis (Ljubljana: Pasadena, 2013)





*Označeno z zvezdico je v Cobissu zabeleženo kot »še v tisku«.



___________________________________________________________________________________





Povezave vas bodo preusmerile na literarne kritike dotične knjige, objavljene v mojem spletnem arhivu, imenovanem Aljoša Harlamov, pisun.



Če ste opazili, da na seznamu kdo ali kaj manjka, mi ga prosim pomagajte dopolniti: bodisi v komentarju spodaj bodisi preko e-pošte. Naj še poudarim, da gre za seznam slovenskih avtorjev oziroma njihovih samostojnih del proze za odrasle. Revijalne objave, objave v zbornikih ali izborih ter dela za otroke in mladino torej ne pridejo v poštev. Za sodelovanje oziroma pomoč se že vnaprej zahvaljujem.








Slovenska proza v tranziciji: avtorji, rojeni po 1980 (seznam)

Tina Bilban, r. 1983

Interferenca (Ljubljana: Mladinska knjiga, 2010)

Cvetkovič, r. 1989

Jarilo (Ljubljana: Družba Piano, 2011)

Jasmin B. Frelih, r. 1986

Na/pol (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013)

Nejc Gazvoda, r. 1985

Vevericam nič ne uide (Novo mesto: Goga, 2004)
Camera obscura (Novo mesto: Goga, 2006)
Sanjajo tisti, ki preveč spijo (Ljubljana: Študentska založba, 2007)
Fasunga (Novo mesto: Goga, 2007)
V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (Ljubljana: Študentska založba, 2009)

Janez Grm, r. 1980

Sinice, sablje, sladoled (Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2012)

Aljoša Harlamov, r. 1983

Bildungsroman (Maribor: Litera, 2009)

Irenej Jerič, r. 1986

Dež (Velenje: Pozoj, 2001)
About Ray (Velenje: samozaložba, 2004)

Tjaša Kokalj, r. 1986

Poljubi me, miss! (Tržič: Učila International, 2009)

Nataša Kramberger, r. 1983

Nebesa v robidah: roman v zgodbah (Ljubljana: JSKD – revija Mentor, 2007)
Kaki vojaki: roman v rimah in slikah (Maribor: Litera, 2011)

Vesna Lemaić, r. 1981

Popularne zgodbe (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2008)
Odlagališče (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2010)

Gregor Lozar, r. 1980

Spačene (Maribor: Litera, 2009)

Teja Oblak, r. 1983

Kadetke, tovornjakarice in tete (Ljubljana: Škuc, 2012)

Mariša Ogris, r. 1988

Sence Niverona (Tržič: Avrora, 2009)

Samo Petančič, r. 1980

Anor Kath: Pota magov (Novo mesto: Goga, 2007)

Eva Petrič, r. 1983

Vsi so jedli suši (Radovljica: Didakta, 2009)
Škatla brez kože, lebdeča: roman (Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva, 2009)

Tomo Podstenšek, r. 1981

Dvigalo: (krajši roman) (Maribor: Litera, 2011)
Sodba v imenu ljudstva: roman (Maribor: Droplja, 2012)

Goran Vojnović, r. 1980

Čefurji raus! (Ljubljana: Študentska založba, 2008)
Jugoslavija, moja dežela (Ljubljana: Študentska založba, 2012)

Monika Vrečar, r. 1984

Kdo je najel sonce (Ljubljana: Lud Šerpa, 2012)

Tina Vrščaj, r. 1987

Zataknjena v pomladi (Ljubljana: Študentska založba, 2010)
Odradek (Ljubljana: Cankarjeva založba, 2012)


___________________________________________________________________________________

Povezave vas bodo preusmerile na literarne kritike dotične knjige, objavljene v mojem spletnem arhivu, imenovanem Aljoša Harlamov, pisun.

Če ste opazili, da na seznamu kdo ali kaj manjka, mi ga prosim pomagajte dopolniti: bodisi v komentarju spodaj bodisi preko e-pošte. Naj še poudarim, da gre za seznam slovenskih avtorjev oziroma njihovih samostojnih del proze za odrasle. Revijalne objave, objave v zbornikih ali izborih ter dela za otroke in mladino torej ne pridejo v poštev. Za sodelovanje oziroma pomoč se že vnaprej zahvaljujem.