Literatura
v novem tisočletju
Na proslavah ob kulturnem prazniku
in ob visokih jubilejih pisateljev pogosto slišimo, da je danes v zvezi s
slovensko književnostjo vse drugače, da je po osamosvojitvi in oblikovanju Slovenije
v sodobno demokracijo s kapitalistično ekonomijo dokončno izgubila državotvorno
funkcijo, ki je bila do tedaj ena njenih glavnih sredotežnih sil. Če se nekoliko
poigramo z besedami, bi naj torej to pomenilo, da slovenska literatura po
enaindevetdesetem letu nima več ne središča ne teže. Če hočemo zagovarjati
oziroma ovreči te (ob)sodbe, moramo sodobno produkcijo najprej natančneje preučiti.
Sam se bom, kot urednik za literarno kritiko pri
reviji Mentor, ki je že od ustanovitve zavezana mladi in neuveljavljeni
literaturi, in kot učenec ene redkih raziskovalk sodobne slovenske proze, dr.
Alojzije Zupan Sosič, posvetil tem in drugim vprašanjem proze
avtorjev, rojenih
po letu 1970. To so obenem tudi tiste generacije, pri katerih je Festival mlade
literature Urška s svojim desetletnim delovanjem gotovo pustil največji pečat.
Gre za ustvarjalce, ki so v
devetdesetih letih prejšnjega stoletja bodisi preživljali svoje otroštvo bodisi
tedaj že odraščali in zdi se logično, da bi se kakršnekoli potencialne posebne
značilnosti literature zadnjih dveh desetletij odražale najprej ali najbolj
očitno v njihovi pisavi. Nekateri najstarejši med njimi so svoje prve prozne objave
sicer doživeli v prejšnjem tisočletju, tudi ti pa so večinski del svojega
"opusa" izdali pretežno v zadnjih desetih letih, v naši neposredni
sedanjosti, ko so ostali z objavami šele pričeli (izjema sta S. Pregl, ki je
skoraj vsa svoja prozna dela za odrasle izdala v devetdesetih, in A. Šteger, ki
je v devetdesetih izdal doslej svoj edini roman). Mnogi so se v slovenskem
literarnem sistemu že dodobra uveljavili – tudi v drugih zvrsteh, kot pesniki,
ali v drugih vlogah, recimo kot uredniki in kritiki –, so prejemniki ali vsaj
nominiranci različnih literarnih nagrad in stalno prisotni v medijih, predvsem
pa so redni gostje na naših nočnih omaricah. Nekateri drugi so na poti, da vse
to postanejo in da zaznamujejo desetletja, ki sledijo.
S pomočjo
knjižničnega sistemaCobiss in drugih strokovnih bralcev (posebno se zahvaljujem diskusijski skupini
SlovLit) ter založb, ki so se odzvale na prošnjo za pomoč, sem uspel zbrati okrog
60 avtorjev z objavljeno najmanj eno prozno monografijo, romanom ali zbirko kratkih
zgodb za odrasle ter skoraj trikrat toliko del. Nekatere izdaje so kljub trudu
žal ostale nedosegljive, posebno tiste, ki so izšle v samozaložbi ter nedavno,
pri nekaterih avtorjih tudi ni bilo mogoče z gotovostjo potrditi letnice
rojstva, ta dela oziroma ti avtorji so bili izpuščeni iz obravnave. Končni seznam
sestavlja 50 imen:
Blaž Podboj,
Sebastijan Pregelj,
Sanja Pregl (rojeni 1970),
Aleš Čar,
Vesna Milek,
Orlando Uršič (1971),
Zoran Benčič,
Dušan Dim,
Nina
Kokelj,
Robert Titan Felix (1972),
Borut Golob,
Jurij Hudolin,
Klemen Pisk,
Janja Rakuš,
Aleš Šteger (1973),
Polona Glavan,
Gregor Rozman,
Irena Velikonja
(1974),
Matej Krajnc,
Irena Svetek (1975),
Matjaž Brulc,
Aleksandra Kocmut,
Andrej Predin,
Mea Valens (1976),
Aleš Fidler,
Tomaž Janežič,
Eva Kovač,
Damjan Perme,
Robert Simonišek (1977),
Urban Klančnik,
Petra Mlakar (1978),
Gabriela
Babnik,
Tina Grandošek,
Matej Pollick,
Urška Sterle (1979);
Samo Petančič,
Gregor Lozar,
Goran Vojnović (1980),
Vesna Lemaić (1981),
Tina Bilban,
Aljoša Harlamov,
Nataša Kramberger,
Eva Petrič (1983),
Nejc Gazvoda (1985),
Irenej Jerič,
Tjaša Kokalj (1986),
Tina Vrščaj (1987),
Mariša Ogris (1988),
Tanja Frumen (1992) in
Tadej Čopar (1993). Vsakomur mora biti jasno, da bi natančna
analiza tolikšnega gradiva presegla moči enega posameznika in slabo leto in pol
časa, zato so ugotovitve v prvi vrsti splošne narave. A to je bil vseskozi tudi
namen mojega raziskovanja – in je usoda vsakršnega poskusa literarnozgodovinske
periodizacije.
Dve
generaciji ali Od žanrskega sinkretizma k pravemu žanru
 |
| T. Frumen: Insomnia. Via Založba Murano: vir. |
Že ob hitrem pregledu najosnovnejših
podatkov je jasno, da smemo kljub nujni previdnosti, kadar razpravljamo o
tekoči produkciji, že govoriti o dveh specifičnih generacijah. Na to kaže že
zunajbesedilni kontekst nastanka, objave in recepcije dela. Avtorji, rojeni v
sedemdesetih,
prva generacija torej,
so do svojih proznih prvencev prihajali bliže svojim tridesetim letom, medtem
ko smo v zadnjih nekaj letih priča že prvencem avtorjev, rojenih v osemdesetih,
to je
druge generacije, ki so na
sceno stopili precej bližje sredini svojih dvajsetih let. Še več, pojavljajo se
tudi avtorji odrasle literature, rojeni v samostojni državi – in to ne samo
pojavljajo, trenutno devetnajstletna T. Frumen, druga najmlajša avtorica, ima
med vsemi avtorji, zajetimi v analizo, celo največji "opus" (nič manj
kot 9 izdanih romanov, v tisku pa jih je še naslednjih 7). Pri tem velja
opozoriti, da bi bila razlika še očitnejša, če bi v pregled vključili mladinsko
literaturo, saj je med najmlajšimi avtorji večina takih, ki ustvarjajo prozo za
otroke in mlade (veliko jih je dejavnih pri založbi Smar-Team). Tudi
"plodovitost",
hiperprodukcija
je prepoznavna poteza pisateljev v novem tisočletju; nov knjižni naslov prozaisti
izdajo približno vsaki dve leti.
Mladi avtorji torej danes do
knjižnih izdaj prihajajo neprimerno lažje kot v bližnji preteklosti, pri čemer
je posebej pomenljivo, da večinoma niti ne gre za samozaložništvo (le T.
Janežič je večino svojih del izdal v samozaložbi). Prvence in mlade avtorje
objavljajo po eni strani v novi državi nastale študentske založbe, ki so se s
temi avtorji profilirale, danes pa imajo že tudi bogate programe klasikov
in/ali prevodne literature; ljubljanska
Študentska založba, mariborska
Litera
in novomeška
Goga. Konec devetdesetih je prvence objavljala recimo tudi založba
Mondena, v zadnjem času pa predvsem prvence kratke proze izdaja tudi
LUD Literatura, katere glavni program je sicer namenjen poeziji – in posebno
pesniškim prvencem. Po nekaterih odmevnih literarnih uspehih, tako komercialnih
(na začetku novega tisočletja recimo V. Milek s prvencem
Kalipso, v zadnjem času pa
Čefurji raus! G. Vojnovića) kot kritiških (glavni nagradi za prozo, kresnik in
fabula, sta postali opazno naklonjeni prvencem, tako po uvrstitvah v ožji izbor
kot po zmagah), pa se prvenci oziroma mladi avtorji pojavljajo vse bolj tudi
pri uglednih ali pač večjih založbah, kakršni sta
Mladinska knjiga in
Cankarjeva založba. Seveda med začetnike izdajanja prvencev nedvomno sodi tudi
JSKD oziroma revija
Mentor z zbirko
Prvenke, v kateri so objavljeni prvenci
zmagovalcev Festivala mlade književnosti Urška (E. Kovač, N. Kramberger in G.
Rozman). Poleg vsega tega se je v novem tisočletju pojavila še cela vrsta
manjših (komercialnih?) založb, pri katerih objavljajo predvsem mladi avtorji
žanrske proze:
založba Ved,
KATR,
Ekslibris,
Smar-team itd., za kvaliteto
njihovih izdaj – tako njihov literarni kot uredniški del – pa je mogoče
ugotoviti, da precej niha, od solidnega do bolj kot ne amaterizma; veliko je
prepuščenega tudi avtorjem samim, tako da je nekatere izdaje težko ločiti od
samozaložništva.
Očiten je namen nekaterih založb, da
si z objavo prvencev skušajo zagotoviti zvestobo mladih avtorjev – pojav t.i. hišnih avtorjev; ti teksti se včasih
tudi izoblikujejo na kakšni od delavnic v njihovi organizaciji ali pa založbe
nove tekste in avtorje namensko iščejo z različnimi natečaji. Večina prozaistov
svoja dela objavlja izključno ali predvsem pri eni založbi. Največje število
hišnih avtorjev ima med obravnavanimi ustvarjalci pod svojim okriljem trenutno
Študentska založba, ki ima takoj za bolj komercialno usmerjeno Mladinsko knjigo
nedvomno tudi največje finančno zaledje, pa tudi največji kulturni kapital.
Spolsko lahko glede na predhodne
generacije najbrž govorimo o
vse večji
prisotnosti avtoric. Med devetinštiridesetimi avtorji je dvaindvajset
avtoric, pri avtorjih, rojenih v osemdesetih, pa so ženske v rahli prednosti,
od petnajstih jih je osem pisateljic. To je seveda povezano z mladostjo
ustvarjalcev, pri čemer dekleta osebnostno dozorijo prej od fantov, zato se
utegne razmerje v bližnji prihodnosti še precej spremeniti, vendar sam
predvidevam, da bo trend naraščanja avtoric ostal in morda v prihodnosti celo
resno ogrozil moško dominacijo – kdaj se bo to pokazalo v kanonizaciji in pri
literarnih nagradah, je že drugo vprašanje. Posebej pa je treba izpostaviti
tudi vse pogostejše pojavljanje prave
žanrske
proze, kar je znova povezano z mladostjo avtorjev, pa tudi z njihovimi
bralnimi preferencami (pišejo to, kar v tej starosti radi berejo). Če je v prvi
generaciji proza kazala zvečine še samo elemente žanra, Alojzija Zupan Sosič
piše o žanrskem sinkretizmu kot
določujoči lastnosti sodobnega slovenskega romana, se druga generacija ne
sramuje objavljanja prave žanrske literature. Čeprav zaenkrat ločnica med
elitnimi in žanrskimi avtorji večinoma še ostaja – ali avtor ustvarja eno ali drugo.
Te spremembe pričajo o vse večji
komercializaciji, celo
trivializaciji literature in literarnega
sistema, kjer se avtorji posebno trudijo za berljivost oziroma širšo dostopnost
svojih del, lastnost, ki jo visoko vrednostno cenijo tudi literarni kritiki, kjer
bralci literarno kvaliteto enačijo s številom prejetih nagrad ali prodanih
izvodov, v prvi vrsti pa od literature zahtevajo predvsem sprostitve in zabave.
Celo prevajalci (kot lahko redno beremo v posebni rubriki v
reviji Bukla) tujo literaturo prilagajajo
horizontu naivnega bralca, ki ne mara pomenskih praznin, založbe pa vse več
dajo na promocijo svojih avtorjev v medijih, na organiziranje literarnih
delavnic in festivalov ter skušajo slediti trendom v globalnem svetu, bodisi s
prevodi uspešnic in njihovih generičnih posnetkov bodisi z objavljanjem domačih
približkov. Vendar je tu potrebna določena mera previdnosti. Težko je namreč govoriti,
da je slovenska žanrska literatura komercialno uspešna ali množično brana; sam
menim, da je vzroke, da temu ni tako, iskati v tem, da založbe tovrstne domače
literature ne znajo ali ne zmorejo ustrezno, to je ciljni publiki primerno, promovirati.
Še pred tem pa je pač potrebno priznati, da je slovenski žanr v večini spisan z
manjšo veščino oziroma kvaliteto, tudi pri zrelejših avtorjih, kot so
obravnavani, in da lahko v zvezi z žanrsko prozo govorimo predvsem o manj
kvalitetni, to je trivialni literaturi.
Pripovedovalci
zgodb
 |
| Andrej Blatnik, avto fotografije Jože Suhadolnik. Via Delo: vir. |
Na ravni pripovedi je v delih,
zajetih v raziskavi, očitna prevlada
realistične
tehnike, ki je logična posledica nagnjenosti k žanrski hibridnosti oziroma
večjega obsega čistega žanra ter
poudarka
na zgodbi. Slednje je najbrž tisto primarno gibalo, ki se skriva izza večine
značilnosti sodobne proze – sodobni pisatelji so v prvi vrsti pripovedovalci
zgodb. Pod realistično tehniko razumem ne zgolj stvarnost, realističnost
zgodbenega sveta in dogajanja, se pravi, da se svet, v katerem bivajo literarne
osebe, ter le-te same zdijo kot posnetek realnega sveta in realnih ljudi, pač
pa tudi jezik, ki je v veliki meri pragmatičen; torej posnetek jezika, ki ga
rabimo vsakodnevno v neumetniških zvrsteh, usmerjen prvenstveno k upovedovanju
dogajanja in brez izrazite ali obsežnejše izvirne metaforizacije ali drugih
retoričnih figur; večja je zgolj raba prvin
pogovornega jezika. Pri čemer našteto samo po sebi še ni znak
nekvalitete, saj gre lahko za neke vrste
slogovni
minimalizem, ki ga poglabljajo
zamolki, elipse, praznine, aluzije, večpomenskost ipd. Ta se je najprej sicer
uveljavil v kratki prozi (že postmodernistična generacija, z
Andrejem Blatnikom
na čelu), vendar je kmalu postal prevladujoč tudi v sodobnem romanu, ki ga v
skladu z Zupan Sosič imenujem
modificirani
tradicionalni roman. Modificirani tradicionalni roman definira ravno
prevladujoča uporaba realistične tehnike in naslonitev na žanrske vzorce, ki pa
jih preoblikuje s pomočjo raznih modernističnih (predvsem lirizacija) in
postmodernističnih postopkov (predvsem na ravni pripovedovalca).
Nasploh pa torej v sodobni slovenski
prozi prevladuje dogajalnost: pripoved
je v glavnem osredinjena na upovedovanje zgodbe, dogajanja oziroma akcije;
bralska pozornost se giblje skoraj brez prekinitev od glagola do glagola h
končni razrešitvi zgodbe.
Druga značilnost sodobne proze je dialoškost; zaslediti je obsežen delež
govornih odlomkov. Pogosto gre tudi za mimetično simuliranje realnega govora, z
rabo neknjižnih oziroma pogovornih prvin v besedišču, v skladnji ipd. V
nasprotju s tem so oblike predstavljanja zavesti literarnih oseb in pripovedovalcev,
njihovega občutenja in razmišljanja reducirane na nekaj kratkih stavčno
urejenih povedi, ki posredujejo notranje doživljanje pripovedovalcev ali
literarnih oseb predvsem v nameri, da bralcem pojasnijo vzgibe za njihova
dejanja ali poročajo o njihovi refleksiji oziroma emocionalni reakciji na
dogajanje itd. – s čimer se manjšajo pomenske praznine in se veča razumljivost,
berljivost teksta. Neposrednega psihološkega
portretiranja, karakteriziranja je malo.
Opis je tisti pripovedni postopek,
ki je v sodobni prozi skrčen na
minimalni obseg, omejen na prilastek in vrinjene pastavke, kadar pa gre za
samostojne stavke, so telegrafsko kratki. V prenekateri kratki prozi, pa tudi v
romanu celo skoraj povsem umanjka, s čimer se besedila že bližajo scenariju
oziroma mizansceni. Več opisa ni
niti tam, kjer bi ga bilo logično pričakovati v večjem obsegu, recimo v žanru
fantazijske pustolovščine, v kateri je bralcu predstavljen popolnoma izmišljen
svet, naseljen z nenavadnimi bitji in predmeti. Strnjen opis navadno služi
zgolj kot uvod, vpeljava bralca v literarni svet in predstavitev literarnega
lika, ter kot zaključek dela, navadno zaokroženje zgodbe ali pa odmik iz
literarnega sveta.
Sam verjamem, da je marsikatero,
tudi že omenjeno značilnost sodobne slovenske literature mogoče pripisati
močnemu
vplivu filmske naracije. Skoraj
gotovo tudi nekatere motivne in tematske prvine – introspekcija, ki je uvedena
z zazrtjem literarne osebe v svoj odsev v zrcalu, vnašanje besedil popularne
glasbe, ki odseva emocionalno dogajanje v protagonistih (npr. A. Kocmut:
Trije razlogi) itd. S filmom najbolj
izrazito korespondira roman N. Gazvode, ki je po svoji osnovni izobrazbi tudi
režiser,
Camera obscura (sic!), kjer so
glavni zaplet, razmerja med posameznimi literarnimi osebami in nekatere
situacije posnete po filmu
Fight Club
(nastal sicer po
knjižni predlogi), v čemer je morda skrit namig na to, da je
Bert le plod pripovedovalčeve domišljije – da je torej pripovedovalec
razcepljena osebnost.
 |
| N. Kramberger: Nebesa v robidah. Via JSKD: vir. |
Naklonjenost
stilizaciji in
lirizaciji
(metafori, neologizmom, spremenjenemu besednemu redu, ritmu ipd.), tipičnima
modernističnima postopkoma, se ves čas pojavlja bolj ali manj vzporedno z realistično
tehniko. Zaenkrat je v drugi generaciji sicer opazna prevlada slednje, izstopa
zgolj izjemni prvenec N. Kramberger
Nebesa v robidah. Običajno pa se zgoščeno, v obliki širših odlomkov, ki mestoma
prekinjajo drugače povsem jasno razvidno zgodbo, lirizacija pojavlja
na relativno predvidljivih mestih, ko
se ob mejnih, transcendentnih človeških izkušnjah romaneskna realnost zabriše,
s čimer je preprečena banalizacija ali patetičnost opisane izkušnje, obenem pa
lirizacija razpira pomenske možnosti besedila; razburjenost, pijanost,
halucinacije, sanje, smrt ... Najpogosteje so te vrste erotični odlomki –
erotika je že po definiciji povezana z lirskostjo, saj se od pornografije
razlikuje ravno zaradi estetsko-intelektualnega odmika. Po drugi strani je
esejizacija, drugi modernistični
postopek, zelo redka, značilna recimo za
dela T. Janežiča in za
prvenec A. Harlamova.
Če je v prvi generaciji tretjeosebni,
tudi
vsevedni pripovedovalec še
opazno prisoten (npr.
kratka proza S. Preglja), se v drugi generaciji in v
novem tisočletju vse bolj
umika prvoosebnemu, v večji meri tretjeosebni
pripovedovalec prevladuje samo še v žanrski literaturi. Glede tega sta posebno
zanimiva kratkoprozni prvenec R. Simoniška
Melanholična zrenja s prevlado drugoosebnega pripovedovalca, ki je tudi v svetovni književnosti
precejšnja redkost, in roman
Škatla brez kože, lebdeča E. Petrič, kjer se nekajkrat pojavi neke vrste množični
pripovedovalec, t.i. »kasta pripovedovalcev«. Pogosta je tudi raba
nezanesljivega pripovedovalca, in sicer
predvsem podtipov nezanesljivega poročevalca, ki pod vplivom drog, duševne
bolezni ali česa drugega poroča o svojih prividih, halucinacijah, strahovih
itd., kakor da bi bili resnični (npr. v kratki zgodbi T. Grandošek
Justinijan in jaz, v romanu A. Predina
Učiteljice, kjer v razpletu ni povsem
jasno, kaj je bilo izmišljija in kaj realnost), ter nezanesljivega
presojevalca, čigar vrednostna shema prizadeva pripovedovalčevo vrednotenje
oziroma presojo elementov fikcijskega sveta (npr. Marko Đorđić iz
Čefurjev raus! G. Vojnovića s svojo
afiniteto do nasilja oziroma huliganstva); tretji podtip, nezanesljivi razlagalec,
čigar interpretacija, razumevanje je omejeno, je pogost v podobi otroškega
pripovedovalca (v kratki zgodbi
Nič ni, nič ni V. Lemaić otroški fokalizator ne more dojeti dedkove smrti).
Sodobna slovenska proza običajno nima
povsem linearne kronologije oziroma je
spominska.
Odločilni dogodki zgodbe so se v času pripovedovanja že dogodili, zato jih
bralec spoznava skozi pripovedovalčevo spominjanje – pri čemer v kvalitetnejši
literaturi pripovedovalčev odnos do spominskega gradiva ni povsem nedolžen oziroma
je močno subjektiven (
V visoki travi
G. Babnik). Za to, da v sodobni prozi prevladuje pogled nazaj, tj. analepsa, je
odločilna izbira literarnih oseb, ki so, kot bomo videli v nadaljevanju,
najpogosteje zaznamovane s travmo, ki je za njihovo osebnost usodno določujoča.
Občasno je pravo in celo kakršnokoli kronologijo povsem nemogoče z neko
gotovostjo deducirati, bodisi ker so preskoki v času zabrisani, bodisi zato ker
žanrski elementi dela popačijo njegov kronotop, kot recimo
v romanih N. Kokelj,
ki s pomočjo mitoloških in pravljičnih elementov ne razpira le pomena in smisla
svojih besedil, temveč tudi njihov čas in prostor.
 |
| G. Lozar: Spačene. |
Delno postmodernistična je pogostost
metanaracije, postopka, ki razkriva,
da je zgodba zavestno pripovedovana (Duče v zbirki
Tapkanje na mestu G. Rozmana omenja, da svoje življenjske
pripetljaje pripoveduje pisatelju, ta pa jih izdaja), največkrat se to kaže v
obliki neposrednega nagovora bralca, pa tudi v drugih komentarjih (tako recimo
pripovedovalec
Kože iz bombaža G.
Babnik zatrjuje, miri, da ne bo pisal kolektivnega romana).
Tina Vrščaj vsvojem pregledu sodobne produkcije, objavljenem v Pogledih (št. 24–25, 14. 12. 2011) najbrž pravilno ugotavlja, da
gre pri tem pogosto za nekakšen poskus intelektualne distance v odnosu do lastnega
besedila, poskus »dati pisanju digniteto spretne literarnosti«. Nekajkrat se v
prebranem gradivu pojavlja tudi
metafikcija
– postopki, ki razkrivajo fikcijsko naravo literarnega dela (še najbližje
postmodernizmu sta sicer R. Titan Felix:
Portal
in S. Pregelj:
Mož, ki je jahal tigra
z
mise en abyme motivom predmeta
oziroma prostora, ki je svet v malem). S tega vidika je zanimiva zbirka kratkih
zgodb
Spačene G. Lozarja, v katerih
bralec neprestano srečuje avtorja in avtorske komentarje ali opombe, kar v
realističnih besedilih morda še deluje kot jamstvo za njihovo avtentičnost, a
bralcu zastavlja različna logična in ontološka vprašanja, kadar se pojavlja v
fantastičnih zgodbah, kakršna je npr.
Evglena,
v kateri Andraž spoji svoj DNK z DNK-jem evglene.
Male,
intimne zgodbe
Zunanja družbena resničnost ni v
ospredju zanimanja najmlajše slovenske literature.
Pravih zgodovinskih romanov skoraj ni, čeprav se nekatere pripovedi
dogajajo v preteklosti, ta za njihovo strukturo ni določujoča. Nobena pripoved
se ne dogaja v času slovenske osamosvojitve ali vojne, ki ji je sledila, tudi
romana J. Hudolina
Pastorek in
Vrvohodec, ki sta umeščena znotraj
omenjenega časovnega obdobja, osamosvojitev omenjata le mimogrede. Vojne na
Balkanu v devetdesetih, posledice tranzicije, kapitalizma …, vsega tega je le
za vzorec, priključitve Slovenije Evropski uniji ne bi bralec teh romanov niti
opazil, če ne bi literarne osebe nenadoma začele plačevati in računati z evri. Zelo
neposredno se kapitalizma loteva npr. Janežič v eseju, ki pa je nekako dodan
njegovi knjigi, romanu
Smisel in revolt.
 |
| M. Brulc: Diznilend. Via Goga: vir. |
Zunajliterarni svet je torej omenjen
redko in še to navadno v obliki
medijsko
posredovanih vsebin. 11. september je v Brulčevi zgodbi
X-Files iz zbirke
Diznilend na isti ravni kot katerikoli drugi medijski spektakel (ko
do klape, ki v lokalu kadi travo, pristopi policija, je celo to bolj zanimivo
od poročanja iz New Yorka), večkrat so omenjena imena medijskih zvezd
(športnikov, politikov, glasbenikov …) ali različne blagovne znamke (posebno v
žanrskih delih). Tudi v prostoru se bralec navadno orientira le z omembami posameznih
krajevnih znamenitosti, spomenikov v Murski Soboti, lokalov v Mariboru in
Ljubljani – slednja je tudi najpogostejši kraj dogajanja, medtem ko je v tujini
mladim avtorjem (in gotovo mladim bralcem) najbolj privlačen Amsterdam, kjer se
dogajajo kar dva, pogojno trije romani (J. Rakuš:
Amsterdam 12.75 RAM, N. Kramberger:
Nebesa v robidah, tja pa z vlakom romajo mladi tudi v P. Glavan:
Noč v Evropi).
Še največ omemb zunajliterarne
stvarnosti je med avtorji prve generacije. Čarova romana posredno in neposredno
tematizirata vojno na Balkanu,
Pasji tango pa se osredinja tudi na t.i. slovensko politično spravo. Hudolinov
roman
Objestnost, ki je roman s
ključem in v katerem je mogoče prepoznati marsikatero ljubljansko in slovensko
osebnost iz kulturnega ter političnega življenja, pa je že prava posebnost. Sodobnost
tako prepoznamo zgolj v pogosti rabi mobilnih telefonov in računalnikov (na tem
mestu je nemogoče ne omeniti odlične kratke zgodbe T. Bilban
Narazen, v kateri je komunikacija preko
spleta spretno rabljena za ironično distanco do literarnih likov in njihove
emocionalne melodrame). Kronotop žanrske literature je pogosto
eksotičen ali
monden (kriminalni romani se dogajajo v ZDA, ljubezenske zgodbe v
modnih velemestih), v fantazijskih pustolovščinah seveda fantastičen.
Morda se zdi nekoliko
kontradiktorno, da v sodobni prozi prevladuje realistična tehnika,
zunajbesedilna resničnost pa neposredno v delih skoraj ne nastopa. Tudi v novem
tisočletju torej še velja postmodernistična
ukinitev velikih zgodb – v ospredju zanimanja proze najmlajših avtorjev je
mala oziroma intimna zgodba, ki
zgošča dogajalnost na ožje socialne skupine (navadno par ljubimcev,
prijateljev, ožjo ali širšo družino) in intimno problematiko glavnih literarnih
oseb, ki so navadno sleherniki, povprečneži, normalneži. Osnovno žarišče teh
pripovedi je identiteta, avtorje zanima duševnost literarnih oseb, njihovo
vsakdanje bivanje, predvsem njihova reakcija na razne krizne dogodke, ki
presekajo njihovo vsakodnevno soočanje z ničnostjo (post)modernega vsakdana.
Dela oblikujejo kritičen odnos do
družbene resničnosti, vendar je ta razmeroma površinski (kot sploh celotno emocionalno doživljanje literarnih
oseb). Prevladujoča smernica v bivanjski problematiki je ljubezenska tematika oziroma naslonitev na žanrski vzorec
ljubezenskega romana. Zaradi tega se zlasti za sodobno kratko zgodbo pogosto
uporablja oznaka minimalizem, ki pa, kot se je strinjati z Zupan Sosič, iz več
razlogov ni ustrezen – namesto tega avtorica v svojih novejših prispevkih uvaja
termin transrealizem.
Travma
& spleen
»Stiska in revščina, izčrpavanje v
odvratnosti, mučenje, bolezen, propadanje in smrt – vse to so oblike ljubezni.
Moje, za vas.«
 |
A. Čar: Igra angelov in netopirjev. Via Zamisel: vir.
|
Če so še nedolgo tega za največje
depresivneže med pisatelji veljali pesniki, je očitno skrajni čas, da se podoba
obrne. Tu razlik med obema generacijama skoraj ni, so le na ravni kvalitetna/trivialna
obdelava. Sodobni slovenski literarni "junaki" morda niti niso toliko
pasivni, kot se jim marsikdaj očita, je pa opaziti, da se njihova akcija vse
bolj omejuje na
destruktivnost, tudi
avtodestruktivnost – posebno
izrazito v prozi Gazvode, ki ga mnogi omenjajo kot »generacijskega avtorja«. V
razponu od nasilja nad živalmi, vrstniki, partnerjem in otrokom, umorov, detomorov
(R. Titan Felix:
Sanja in samostan)
celo kanibalizma (npr. Čar: kratka zgodba
Kokakola,
2003) do alkoholizma in uživanja prepovedanih drog, samopoškodb in samomorov
(npr. Bilban:
Apoptoza). Intimni
odnosi, ki se navadno napletejo med literarnimi osebami, sledijo zgoraj
citiranem motu. Romantična ljubezen je celo v ljubezenskih romanih bolj kot ne
mrtva,
omejena na spolnost,
telesnost, ljubezni se samo začenjajo srečno – nadaljnji odnos pa poteka v risu
sadomazohizma. Razmerja določajo neuspešna
komunikacija, molk, prepiri, očitki, ljubosumje, naveličanost, ravnodušnost,
družinsko nasilje ..., vendar se iz njih literarne osebe ne morejo, ne
poskušajo ali tudi ne želijo izviti. Posebno romani se pogosto že
pričenjajo z identitetno oziroma
ljubezensko krizo, velika večina likov ravno preboleva razhod ali ločitev s
partnerjem, smrt bližnjega (v prozi Titana Felixa je pokopališče eden
najpogostejših prostorov dogajanja), ali pa je ujeta v dolgoletni odnos, ki ga
prežema naveličanost.
Erotika,
ki se ji pogosto predajajo, je
zadnja
vitalistična kategorija sodobnega sveta, toda tudi spolni odnosi so navadno
zaznamovani, če ne s kakšno od spolnih deviacij, pa vsaj z bežnostjo,
promiskuiteto, ki je kot tako navadno
niti ne dojemajo, je ne problematizirajo, saj koncepta zvestobe/monogamije
pogosto ne priznavajo. Če bi upoštevali kategorizacijo G. Rozmana v kratki
zgodbi
://klasifikacija.ljubezenskih.statusov
(2009), partnerji literarnih oseb navadno ostanejo na prvi stopnji, to je
stopnja »rjuharja«. Skratka,
srečna
ljubezen v sodobni slovenski prozi
ni
mogoča. Kadar je ljubezenski odnos med partnerjema že uravnotežen, se "idila"
konča nasilno – s smrtjo enega ali obeh partnerjev (D. Perme:
Zadnja pesem ptic selivk); tu je izjema
Pregljeva kratka proza, ki srečno ljubezen nekajkrat dopušča (npr.
Poletna noč, 2011). Zanimivo je, da
protagonistom kljub negativnim karakternim lastnostim in včasih tudi povprečni
zunanjosti, nikakor ne manjka pozornosti nasprotnega spola.
Glavna vzroka za opisano duševno
stanje literarnih oseb sta
sodobna
potrošniška družba, ki je izpraznjena smisla in pomena, predvsem pa
travma iz preteklosti. Usoda literarnih
oseb je začrtana že v otroštvu protagonistov, v
družinah, ki so praviloma disfunkcionalne (npr. skoraj že
karikatura družine v romanu
Sedmi val
I. Svetek), v katerih prevladujejo nezainteresirani, zelo pogosto mrtvi starši
ali eden od staršev – ne naključno ravno tisti, na katerega so bili otroci
najbolj navezani. Zgodbe te proze napolnjuje cela vrsta odsotnih očetov,
posesivnih mater, pedofilov (U. Klančnik: kratka zgodba
Geneza, 2005), nasilnežev, alkoholikov itd., kot bi brali
literarizacijo ameriških pogovornih oddaj. Travma iz družinske preteklosti je najpogosteje
vzrok osamljenosti, tesnobe, malodušja, malone histerije, ki določa, motivira
poenostavljeno psihologijo literarne osebe
in ki je navadno ne zmorejo preseči. "Junaki" te proze so falirani
študentje, prezrti, prezirani, nekoristni umetniki (pisatelji, slikarji,
igralci, glasbeniki – slednji npr. v trilogiji humorističnih romanov
M. Krajnca, ki pa do romantičnega razkola med družbo in umetnikom vzpostavlja
dobrodošlo humorno distanco), marginalci, zmeraj so v stiski z denarjem,
osamljeni; neredko so to norci, shizofreniki, anoreksična, bulimična dekleta
(Diana/Sara in Laura v romanih E. Petrič:
Vsi so jedli suši in
Škatla brez kože,
lebdeča), boemi, alkoholiki, nasilneži, morilci …
Njihova dejanja in razmišljanje so
obsodba sodobne potrošniške družbe ter malomeščanske realnosti, ki sta jih
ustvarila, hkrati pa ne znajo ali/in ne zmorejo ponuditi drugih možnosti ali pa
je njihova edina možnost pobeg (psihični v norost, omamo; fizični iz družine, v
smrt), neredko pa v takem stanju prikrito mazohistično uživajo oziroma se jih le-to
dotakne le površno, navidez. Osebnostno so zaznamovani z naivnim hedonizmom in postmodernim
spleenom. Čustvena stanja in razpoloženja nikoli ne trajajo dolgo, hitro
jih nadomestijo osamljenost, praznina, ravnodušnost in naveličanost. Tako npr.
v romanu E. Kovač Tri pike ali v
romanih V. Milek pripovedovalke neprestano nihajo med več moškimi, med
negativnimi in pozitivnimi čustvi, med več možnostmi prihodnosti, pri čemer je
njihova pozornost navadno usmerjena na tisto oziroma tistega, ki ga imajo v
določenem trenutku pač pred sabo.
Trivializacija
& trivialnost
V skladu z vsem tem Alojzija Zupan
Sosič literarno smer sodobne slovenske književnost imenuje
transrealizem, ki je
»povezava posebnega
duhovnega spleena in
identitetne problematike v sodobni
slovenski pripovedi. Pripovedni subjekt, literarni lik in/ali pripovedovalec ne
sodelujejo v fikcijski realnosti zato, da bi angažirano opozarjali na napake
družbe […], ampak si mrzlično želijo zagotoviti svojo identiteto skozi berljivo
zgodbo, vezano na prepoznavne žanrske, stilne ali druge pripovedne obrazce«
(Zupan Sosič:
Na pomolu sodobnosti ali oknjiževnosti in romanu, str. 105–106; poudaril A. H.). Sodobna proza ima torej neke vrste
performativno funkcijo, zato ni nenavadno
da svoj učinek gradi predvsem na bralčevi empatiji do svojega protagonista in
da si zanjo z različnimi postopki neprestano prizadeva.
Te tematike in take literarne osebe
v kvalitetnejši literaturi seveda odpirajo različna estetska, eksistencialna,
sociološka, psihološka, moralna in druga vprašanja, izredno zanimiva za bralca,
kadar pa so npr. le v funkciji popestritve zgodbe ali upovedane na plitek, patetičen,
posplošen ali enodimenzionalni način, lahko govorimo o trivializaciji ali
trivialnem. Meja med kvalitetno in trivialno literaturo je pogosto tanka, v
modernizmu in zlasti postmodernizmu v povezavi z žanri tudi povsem namerno,
vendar pa je pri tem pomembno poudariti, da gre pri kvalitetni književnosti za trivializacijo; postopek vpeljevanja in
preigravanja trivialnih značilnosti, medtem ko je trivialnost posledica dosledne trivializacije in jo
znotrajliterarno zaznamujejo poetika istovetnosti, simplifikacija in
monosemičnost (za več o trivialnosti glej Zupan Sosič, ibid, poglavje oziroma
članek Trivialnost po postmodernizmu)
– na to se v popularnem, plitvem in ideološko pogojenem razumevanju
postmodernizma pogosto pozablja. Trivializacija in trivialnost sta povezava,
korespondenca med sodobno, pogosto trivializirano kvalitetno in žanrsko,
pogosto trivialno literaturo. Tako lahko npr. v še nedozoreli prozi T. Frumen
vidimo, do kakšnih komično-grotesknih pretiravanj vodi izpraznjenost
ljubezenskega razmerja v sodobnem ljubezenskem romanu – glavna junakinja njene
serije knjig ljubi »s celim srcem« in »strastno« zmeraj vsaj dva moška hkrati,
njeno "ljubezen" pa je praktično nemogoče ločiti od spolnosti. Na
isti način je emo-pesimizem v kratkih
romanih I. Jeriča očitno pretiravanje prej omenjenega svetobolja literarnih
oseb visoke književnosti. Dela najmlajših avtorjev, pogosto žanrskih
pisateljev, nastajajo tudi pod vplivom ameriških komercialnih nanizank,
resničnostne televizije in popularne emo
ter pop glasbe, toda podobnosti s siceršnjo estetiko sodobne mlade proze so
pomenljive in zanimive.
Slovenska
proza na globalnem trgu in zunaj horizonta pričakovanj
V slovenskem literarnem sistemu
pogosto opažam neproduktivno napetost. Po eni strani je naše popularno,
ideološko pojmovanje literature obremenjeno z mitologijo o "narodu
knjige", po drugi strani je v središču naše celotne družbene resničnosti
zadnjih dvajset let t. i. svobodni trg. To je podoba ogromnega trgovskega
centra, kjer je moč kupiti prav vse in kjer ima edino denar svojo vrednost – le
knjige tu ne vemo prav umestiti. Je knjiga najprej reč med rečmi in naj jo
iščemo kar v supermarketih na oddelkih, namenjenih prostemu času in zabavi, med
filmi, glasbo, igrami in igračami? Ali vendarle zahteva specializirano trgovino
z udobnimi kavči, strokovnimi delavci, s kavarno in kulturnim programom; pa
tudi posebno dojemljivost, estetsko občutljivost konzumentov? Zaradi omenjene
mitologije, majhnosti trga in ker gre posledično pri izvirnem leposlovju
navadno za od države subvencionirano besedilo, pa še česa, knjigo povzdigujemo
v poseben estetski predmet, ki ima za nas že skoraj ezoterično vrednost. Toda temu
hkrati nasprotujejo današnja hiperprodukcija slovenske proze, njena
prilagojenost in podrejenost množičnemu bralcu ter medijska podoba, kjer so vse
bolj v ospredju predvsem samopromocija avtorja, njegova čim bolj barvita
biografija, okoliščine nastanka ter recepcije dela, sistem literarnih nagrad
ipd.
V vsem tem dogajanju ločnica med
kvalitetno in trivialno književnostjo skrivnostno izginja – v sistemu subvencij
in drugih "privilegijev" bi knjiga želela veljati za kulturno
dobrino, za estetsko, kvalitetno, t.i. visoko književnost; v razmerju do
bralcev kot kupcev pa za medij zabave, za berljivo, zabavno, napeto ... Tako
sodobna proza ostaja nekje vmes, "ne tič ne miš" – ker se meje
namerno zabrisujejo, se sodobna slovenska literatura pogosto nenadzorovano
množi, obenem pa naklade padajo: kvalitetna literatura prevzema elemente žanra
oziroma se trivializira, s čimer pa namesto, da bi pridobivala množičnega,
hedonističnega bralca, ki ga zanima zgolj docela žanrska/trivialna književnost,
zgolj izgublja zahtevnejšega; žanrska literatura pa bi, tudi zaradi majhnega
trga in vseh naštetih posledic, ki jih ta prinaša, želela prevzeti avro visoke
književnosti, zaradi česar svoje žanrske določenosti navadno posebej ne izpostavlja;
s čimer pa logično izgublja množičnega, hedonističnega bralca, ki želi
žanrsko/trivialno literaturo prepoznati kot vsako drugo potrošno blago.
 |
| Ženska bere s kindla. Avtorica fotografije: Sarah Lee. Via Guardian: vir. |
V zadnjih nekaj letih se sicer
situacija spreminja, vendar predvsem v tej smeri, da se žanrska zavest
avtorjev, založnikov in knjigarnarjev krepi tudi znotraj slovenske literature,
istočasno in sorazmerno s tem pa poteka tudi proces postopnega izenačevanja
trivialne in kvalitetne književnosti. Tako žanrska, pogosto povsem trivialna
književnost vse bolj pridobiva tudi zahtevnejšega bralca oziroma bralca, ki bi
moral imeti razvita literarni okus in sposobnost literarnega vrednotenja in ki danes,
tudi zaradi površnega razumevanja postmodernistične ukinitve prepada med
kvalitetno/trivialno literaturo, ki ga je spodbujala celo stroka s pretežno
kulturološkim obravnavanjem književnosti, svojih preferenc ne skriva več in
knjigo dojema samo še kot medij sproščujoče zabave. Vstop e-knjige, ki ga za
leto 2012 že napoveduje večina večjih slovenskih založb, bo te spremembe najbrž
samo še zaostril; saj e-branje prinaša s sabo celo paleto vprašanj in
problemov, v prvi vrsti pa literaturo v še polnejši meri postavlja v odvisnost
od trga. In to ne bo več zgolj slovenski, temveč globalni trg literature, ki bo
mlajšim bralcem – ti v večji meri že obvladajo angleščino in jih mediji učijo
nepotrpežljivosti, kadar gre za "modne" potrošne artikle, v tem
primeru globalne knjižne uspešnice – oddaljen samo še za nekaj klikov (ki bodo pogosto
tudi zastonj, kot se je zgodilo prej že z glasbo in filmom). Kar pomeni, da v
prihodnosti tudi prevajanje v slovenščino ne bo več tako dobičkonosno.
Čeprav se bo torej trg dejansko povečal, se
bo področje boja nujno še skrčilo.
Je to apokaliptična vizija konca
kvalitetne literature? Povedna je analogija s holivudskim filmom in ameriško
televizijo. Ko se je v bližnji preteklosti holivudski film zaradi skoraj istih
okoliščin popolnoma podredil hedonističnim željam potrošniške publike in se
usmeril predvsem v spektakularno, a celi družini prijazno ter politično
korektno predelavo že znanih zgodb, je ameriška televizija, docela komercialen
medij, ki je produciral v glavnem poceni resničnostne vsebine, tržno nišo našla
v zahtevnejšem gledalcu, ki so ga filmi v multipleksih dolgočasili. Tako je
trenutno kvaliteta v filmu v ZDA močno na strani televizijskih serij. Mislim,
da je podoben trend že mogoče opaziti znotraj (globalne?) literature:
prilagajanje množičnemu bralcu je že pred časom prešlo v mainstream, trivializacija izgublja svoj subverzivni potencial
in/ali prehaja povsem v področje trivialnega. Literatura pa nikoli ni zdržala
dolgo znotraj podedovanih meja, shem in podob. In nenazadnje, kot dokazuje tudi
pričujoča analiza, je znotraj nenehnega spreminjanja zmeraj prisotna tudi večna
težnja k umetniškosti, literarnemu mojstrstvu, ki ni podvržena zunanjim modnim
smernicam, temveč svoji notranji logiki razvoja. Lahko smo gotovi, da
kvalitetna literatura zmeraj nastaja in da zmeraj bo nastajala. Ožje gledano je
znotraj slovenske književnosti v prihodnosti pričakovati, da bo krepitev slovenske
žanrske literature, žanrske zavesti, ki bo dozorevala skupaj z najmlajšimi
generacijami pisateljev, nujno proizvedla potrebo po krepitvi kvalitetne,
visoke književnosti, pa tudi željo bralcev po zahtevnejšem čtivu, ki bo, bodisi
na papirnatem ali elektronskem nosilcu, preseglo naš horizont pričakovanja ter
nam radovedno in zvitorepo zastavljalo vprašanja o času, v katerem živimo, in o
zgodovini, prostoru, v katerem bivamo, in o svetu ter o nas samih kot
posameznikih in pripadnikih človeštva. Med obravnavanimi deli je takšnih kar
nekaj, napisali pa so jih večinoma že izdelani avtorji, z lastno, prepoznavno
poetiko, toda tudi med najmlajšimi pisatelji je dovolj prvencev, ki so odličen
temelj za izgradnjo razgleda, ki bo pogled bralcev popeljal daleč v prihodnost
in naravnost v sredo življenja.
___________________________________________________________________________________
Članek je izšel v zborniku ob desetletnici
Festivala mlade literature Urška z naslovom
Urškinih deset (Ljubljana:
JSKD, revija
Mentor, 2012). V celoti je dosegljiv
tukaj.
