Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 03. april 2013

Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu I: Teorija


Nezanesljivi pripovedovalec je rezultat kompleksnih procesov, ki se odvijajo v dejanju literarne komunikacije med avtorjem in njegovim kontekstom, literarnim delom, njegovim kontekstom in njegovim implicitnim avtorjem v pomenu dela kot celote ter bralcem in njegovim kontekstom.* Določiti je mogoče tri tipe nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi presojevalec, nezanesljivi razlagalec in nezanesljivi poročevalec. Vsakega od njih pa je mogoče umestiti v sodobni slovenski roman: nezanesljivega presojevalca v Hočevarjevo trilogijo Porkasvet, Za znoret in Rožencvet, nezanesljivega razlagalca v Sosičev roman Balerina, Balerina in nezanesljivega poročevalca v Möderndorferjev Opoldne nekega dne. 
Ključne besede: sodobni slovenski roman, pripovedovalec, nezanesljivi pripovedovalec, implicitni avtor, Zoran Hočevar, Marko Sosič, Vinko Möderndorfer

Uvod 

Ob prebiranju sodobne pa tudi starejše literature se neredko srečujemo s pripovedjo, ki ji bralci ne moremo v celoti zaupati. Pripovedovalci take proze so lahko npr. naivni otroci, ki še ne razumejo in obvladujejo povsem dogajanja v svetu odraslih, ali sleherniki, ki na svet gledajo skozi ozko špranjo ideologije (šovinisti, rasisti itd.), ali pa celo patološki lažnivci. Kot taki pri bralcih pogosto naletijo na nerazumevanje, zavračanje, nelagodje, zmedenost, odpor ter po drugi strani usmiljenje in simpatijo. Kako drastični so lahko odzivi javnosti na tovrstne pripovedovalce, je pokazal tudi primer romana Gorana Vojnovića Čefurji raus!. Pri tem gre najprej sicer za temeljno nerazumevanje konvencije o fikcijski naravi literature, na žalost pogosto v slovenskem prostoru, na drugi ravni pa tudi za nepoznavanje tega tipa pripovedovalca, ki od bralca zahteva, da med bralnim procesom razvija različne kompleksne odnose, pri čemer ti pogosto segajo tudi na polje etičnega in moralnega.


Dve teoriji nezanesljivega pripovedovalca

Wayne C. Booth je v Retoriki pripovedne umetnosti iz leta 1961 prvi spoznal, da obstajata v literaturi dva tipa pripovedovalcev glede na zanesljivost njune pripovedi, njunih mnenj in sodb. Kadar se bralcu zdi pripoved nekega pripovedovalca »verjetna«, njegovo mnenje »modro«, njegove sodbe pa »pravične«, je tak pripovedovalec (za bralca) zanesljiv in ga lahko imenujemo zanesljivi pripovedovalec. Kadar pa se nasprotno zdi bralcu pripoved danega pripovedovalca »neverjetna«, njegovo mnenje »nespametno«, njegove sodbe pa »krivične«, je tak pripovedovalec (za bralca) nezanesljiv in ga imenujemo nezanesljivi pripovedovalec[1] (Booth 2005: 224).
Vendar pa po Boothu nezanesljivost kot določnica takega pripovedovalca ni odvisna od individualne bralčeve recepcije. Pripovedovalec je namreč zanesljiv oziroma nezanesljiv, kadar se njegove norme/vrednote skladajo oziroma ne skladajo s temi implicitnega avtorja in, kot je razumeti, implicitnega bralca. Implicitni avtor je Boothov koncept, s katerim zajame podobo o prisotnosti avtorja, ki si jo bralec ustvari v procesu branja literarnega dela, obenem pa podoba o normah, prepričanjih, svetovnem nazoru itd., ki jih delo zastopa. Torej je implicitni avtor na tej drugi ravni pravzaprav zbir odločitev in norm besedila, v okviru katerih sodimo o fikcijskem svetu in njegovih sestavinah, in ki nenazadnje narekuje naše doživetje dela kot zaokrožene umetniške celote (Booth 2005: 70).[2] S tem pa, ko bralcu odreja vrednote, po katerih naj prebrano presoja, implicitni avtor posledično ustvarja implicitnega bralca.
Boothova teorija je naletela na podobno mešane odzive pri literarnih teoretikih kot tip nezanesljivega pripovedovalca pri bralcih. Ansgar Nünning je tako najprej v številnih člankih dokazoval, da implicitni avtor ni ne nujni ne zadostni pogoj za nezanesljivo pripoved in predlagal bolj k bralcu usmerjen pristop (Zerweck 2001: 151). V ta namen se je naslonil na teorijo bralčevega odziva, predvsem na teorijo naturalizacije (naturalization), in teorijo okvirov (frame theory). Naturalizacija je v tem kontekstu interpretativna strategija oziroma kognitivni proces, pri katerem bralec ugotavlja pomen besedila tako, da besedilne informacije povezuje z okviri, ki jih je pridobil o resničnem svetu. Ti referenčni okviri so del sistema predpostavk, ki so lastne bralcu; vključujejo njegove predpostavke ali védenje o resničnem svetu, t. i. "resničnostni" referenčni okviri, in njegovo védenje o literarnih konvencijah, t. i. "literarnostni" referenčni okviri (Zerweck 2001: 153–155). Nezanesljivi pripovedovalec je torej bralčeva naturalizacija, s katero skuša pojasniti dvoumnosti in protislovja v besedilu (Nünning v Zerweck 2001: 154). Besedilne informacije pa so znaki, ki jih v bralnem procesu interpretiramo s pomočjo okvirov, to je kontekstualnih informacij, ki jih imamo kot bralci na voljo (Zerweck 2001: 153).
Tej opredelitvi nezanesljivega pripovedovalca je vsekakor priznati določeno širino, saj je na podlagi nje mogoče določiti več tipov nezanesljivega pripovedovalca, vendar je po drugi strani očitno, da gre na globlji ravni vendarle samo za preimenovanje za kognitivne naratologe spornega koncepta implicitni avtor. Tako je implicitni avtor enostavno razdeljen na besedilne znake, ki so analogni odločitvam, in referenčne okvire, ki so analogni normam, katerih zbir je implicitni avtor. Še bolj vprašljiva je odvisnost nezanesljivega pripovedovalca zgolj od recepcije posameznega bralca, ki jo predpostavlja kognitivna naratologija. Zdi se, da je celovitejša teorija nezanesljivega pripovedovalca možna le v dopolnitvi in prepletu obeh opredelitev.

Nünningov implicitni avtor kot delo kot celota in Zerweckov bralec kot historična in kulturna determinanta

Že to, da se je prenovitve implicitnega avtorja lotil Ansgar Nünning, malone dekonstruktivistično nakazuje, da so se tudi najbolj zavzeti nasprotniki Boothove teorije zavedali pomanjkljivosti take definicije nezanesljivega pripovedovalca, ki bi temeljila zgolj na recepciji bralcev. Nünning je v ta namen najprej zavrnil tisti del Boothovega koncepta, ki je dopuščal nekakšno antropomorfnost implicitnega avtorja – implicitni avtor ne more biti tvorec v smislu komunikacijske teorije, ne realizira se kot glas, niti to ni podoba empiričnega avtorja dela, temveč je lahko samo celota vseh formalnih in strukturnih odnosov v besedilu (Nünning 1997: 111). Razlika med implicitnim avtorjem in implicitnim bralcem izgine, bralec v procesu recepcije iz odnosov, razlik in skladnosti med elementi literarnega dela, konstruira nadredno virtualno strukturo, ki jo Nünning imenuje delo kot celota (Nünning 1997: 115). Implicitni avtor je tako šele zdaj res dojetje umetniške celote besedila, kakor je nakazoval že Booth.
Vlogo bralca je podrobneje analiziral Bruno Zerweck. Kognitivna naratologija je s svojim obratom k slednjemu namreč spregledala, da je ta s svojimi koncepti vred kulturna in historična determinanta. Nesmiselno bi bilo namreč pričakovati, da pripovedovalca nekega besedila bralci v vseh kulturah in v vseh zgodovinskih trenutkih očitno in brez dvoma interpretirajo kot nezanesljivega. Zanesljivost/nezanesljivost pripovedovalca mora biti torej odvisna tudi od zgodovinskega in kulturnega konteksta tako produkcije kot recepcije (Zerweck 2001: 157–158). Tu se obenem v teorijo nezanesljivega pripovedovalca spet vrača empirični avtor, ki je bil prej "pregnan" iz teorije implicitnega avtorja. Bralčev kontekst mora seveda nujno vsebovati védenje o avtorju besedila, o obdobju in kulturi, v katerem je besedilo nastalo, predvsem pa mora vključevati védenje o normah in vrednotah avtorja oziroma kulture in časa, ki mu avtor pripada – kolikor teh seveda ne razbere že iz konkretnega dela.
Šele s povezavo obeh opredelitev in njunimi popravki dobimo popolnejši vpogled v kompleksne procese, ki se odvijajo v dejanju literarne komunikacije in ki bralca privedejo do določitve pripovedovalčeve zanesljivosti oziroma nezanesljivosti. Pri tem je potrebno upoštevati vse tri udeležence, avtorja na eni, bralca na drugi strani ter tekst na njunem presečišču, na ravni teksta pa implicitnega avtorja oziroma bralca v Nünningovem pomenu dela kot celote. Vse to pa seveda šele znotraj vsakokratnega konteksta. V nadaljevanju bom predstavil nezanesljivega pripovedovalca ob vsakem posameznem tipu, nato pa teorijo apliciral na primere nezanesljivega pripovedovalca v sodobnem slovenskem romanu.

Tipologija nezanesljivega pripovedovalca

Po Zerwecku se lahko nezanesljivi pripovedovalec pojavlja samo v personalizirani pripovedi oziroma mora biti v bralnem dejanju močno personaliziran (Zerweck 2001: 155). Za to obstaja preprost razlog. Potencialni nezanesljivi pripovedovalec mora kazati nekatere človeške atribute, kot so znanje, percepcija, razumevanje itd., saj drugače ni nobenega (fikcijskega) središča, ki bi mu lahko pripisali nezanesljivost (Margolin v Zerweck 2001: 156). To morda pomeni, da je lahko nezanesljiv samo personalni pripovedovalec in zaenkrat ni nobenega primera, ki bi dokazoval nasprotno. Obenem pa to gotovo že v osnovi izloča postmodernistične oziroma virtualne pripovedovalce, saj v njihovi pripovedi ni izkustva subjektivne zavesti, ki bi ji lahko pripisali veljavo nečesa empirično resničnega v smislu dejanske zavesti (Kos 2001: 105) – zato tudi nima smisla razsojati o njihovi (ne)zanesljivosti.
V tuji literaturi je najti dve tipologiji nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoče medsebojno povezati. Prva ima za podlago tri (psihološke) izvore pripovedovalčeve nezanesljivosti; omejeno znanje, "osebno vpletenost" oziroma "prizadetost" in vprašljivo vrednostno ali moralno-etično shemo (Rimmon Kenan 1989: 97), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipično izjavno dejanje prizadeva; poročanje, interpretacijo oziroma razlaganje in vrednotenje oziroma presojanje (Herman, Jahn, Ryan 2008²: 390) in se zdi zaradi svoje jasnosti in univerzalnosti ter večje osredotočenosti na "površino" besedila primernejša za izhodišče[3]. Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca. 
  1. Nezanesljivi pripovedovalec z omejenim znanjem ali nezanesljivi razlagalec. Tipična nezanesljiva interpreta sta otroški pripovedovalec in pripovedovalec na razvojni stopnji otroka, katerih védenje je zaradi pomanjkanja izkušenj oziroma zaradi motnje v duševnem razvoju omejeno. Zato je njuna interpretacija, njuno razumevanje odnosov med elementi fikcijskega sveta nezanesljivo. Percepcija takega pripovedovalca se ne ujema z bralčevo percepcijo literarnega sveta, kot mu jo podaja besedilo kot celota ali njegov kontekst. 
  2. "Osebno vpleteni ali prizadeti" nezanesljivi pripovedovalec ali nezanesljivi poročevalec. Tak pripovedovalec kaže emocionalno in drugačno prizadetost v odnosu do elementov fikcijskega sveta, ki je vzrok, da je njegov pogled nanje močno subjektivno določen, popačen, zaradi česar je njegovo poročanje o elementih fikcijskega sveta nezanesljivo, drugačno od tega, kako te elemente konkretizira bralec oziroma kako mu jih podaja njegov kontekst ali besedilo kot celota.
  3. Nezanesljivi pripovedovalec z vprašljivo vrednostno shemo ali nezanesljivi presojevalec.** To je nezanesljivi pripovedovalec, čigar vrednostna shema prizadeva njegovo vrednotenje oziroma presojo elementov fikcijskega sveta. Ta je zato nezanesljiva, kar pomeni, da se ne sklada s presojo oziroma vrednotenjem bralca – ker ima bralec drugačno vrednostno shemo in/ali ker je ta drugačna v kulturi in dobi produkcije in recepcije teksta in/ali ker se ta kaže kot drugačna na ravni teksta kot celote.
___________________________________________________________________________________

Nezanesljivi razlagalec
Medij, v katerem se nezanesljivi razlagalec izvrstno znajde in kjer ga avtorji velikokrat izkoristijo za doseganje humornega učinka, je strip; sopostavitev (pripovedovalčevega - za ponazoritev bomo premi govor v oblačku razumeli kot besedilo pripovedovalca, čeprav to seveda ni povsem v skladu z naratologijo stripa; razen v prvem primeru, kjer dejansko gre za "notranjega pripovedovalca" oziroma okvirno zgodbo) besedila in slike bralcu omogoča, da z lahkoto detektira neujemanje enega z drugim: neresničnost, torej nezanesljivost razlage (besedilo) tega, kar se dogaja (risba). V prvem od dveh primerov iz legendarnega Alan Forda si lahko pogledamo, kako pripoved Številke 1 o junaškem boju "Besnečega Rolanda" kontrastira ilustracija, na kateri je Rolando prikazan kot nesposoben in šibek, ki ni sposoben "bijesno pojuriti na bojno polje". V drugem primeru pa si Alan Ford luknje v stanovanju človeka, ki ga iščeta, razlaga kot molje (nezanesljiva razlaga je seveda osnovna metoda sarkazma).

Max Bunker: Alan Ford; Udar munje (Super strip). Vir.
"Prevod" za "mlajše bralce" (iz slovenske izdaje, Co Libri, prevod: Branko Gradišnik, 1994).
Prva sličica: "In tako se je Roland, ki so ga moji nasveti navdali še s posebno drznostjo duha. Odpravil nesmrtnosti naproti, medtem ko je njegov stric praznil kupo za kupo."
Druga sličica: Ko je uzrl sovraga, je besno spodbodel konja in se pognal naprej. Sprejela ga je ploha strelic z boka! Roland se je znašel v zasedi! / Na, zdaj je pa konj fuč, čeprav nisem še niti vseh obrokov odplačal!
Tretja sličica: Umri, džaurski pes! / Blagor vam, ki nimate skrbi s tehnologijo! Ta prokleti meč se je zataknil!
Četrta sličica: Če ne izvlečem meča, se tudi sam ne bom izvlekel! / Od posebnega poročevalca: Položaj na bojišču postaja kritičen. O usodi vrlega Rolanda berite na naslednji strani.

Max Bunker: Alan Ford; Šuplji zub (Super strip). Vir.
"Prevod" za "mlajše bralce" (iz slovenske izdaje, Co Libri, prevod: Branko Gradišnik, 1994), v katerem je nezanesljivost še bolj izrazita.
Druga sličica: Kirk Arnold stanuje tukaj. Jaz grem gor, ti pa me krij! Okej? / Okej!
Tretja sličica: Kaže, da so v stavbi lubadarji!
Četrta sličica: Po čevljih in hlačah sodeč gre za molje!

Nezanesljivi poročevalec
Nezanesljivi poročevalec je pogost v filmu, če seveda znova nekoliko prilagodimo teorijo filmske naracije in za pripovedovalca krstimo osrednjega filmskega junaka; je pa res, da je nezanesljiva pripoved možna samo takrat, kadar gledalec gleda skozi protagonistove oči. Neverjetno ali fantastično ali halucinatorično ali sanjsko dogajanje je lahko pojasnjeno samo tako; če ni subjektivno, potem imamo pač opravka z žanrom fantastičnega. Film kot umetnostna panoga je ob zgodbenih ali kontekstualnih kazalcih nezanesljivosti (v prvem primeru recimo gledalec vidi, da lika kadita džoint) razvil tudi kompleksen sistem znakov, s pomočjo katerih gledalcu sugerira ali odkrito kaže na nezanesljivost gledanega (obrnitev kadra na glavo v drugem primeru; sanjska glasbena spremljava v zadnjem ipd.). Spodaj so odlomki iz filmov Road Trip (2000), v katerem je na delu marihuana; Papillon (1973), kjer Steva McQueena zdela zaporniška samica; Trainspotting (1996), kjer Ewan McGregor doživlja krizo med odvajanjem, ter American Beauty (1999), kjer Kevin Spacey erotično fantazira.





___________________________________________________________________________________

Ni odveč opozoriti, da čistih tipov seveda ni, navadno je pripovedovalec nezanesljiv iz več kot zgolj enega vzroka oziroma nezanesljivost prizadeva hkrati več izjavnih dejanj, neredko vse tri. Posebno problematična se zdi oznaka "osebno vpleteni ali prizadeti nezanesljivi pripovedovalec" iz prve tipologije, saj lahko zajema oba druga tipa nezanesljivega pripovedovalca, če ne celo vseh personalnih pripovedovalcev. Tudi razmejitev med prvima dvema pripovedovalcema se zdi jasnejša v opoziciji razlaganje/poročanje. Nezanesljivi razlagalec navadno zanesljivo poroča o elementih fikcijskega sveta, vendar jih ne postavlja v pravilne odnose, medtem ko so pri nezanesljivem poročevalcu "nezanesljivi" že sami elementi fikcijskega sveta – pripovedovalec torej hote ali nehote laže oziroma ima za resnične elemente, ki so plod njegove domišljije, želje, posebnih psiholoških stanj itd. Razlike in povezave bodo morda jasnejše v analizi nezanesljivega pripovedovalca v sodobnem slovenskem romanu.


___________________________________________________________________________________

Literatura

    
Biti, Vladimir, 1997: Pojmovnik suvremene književne teorije. Zagreb: Matica hrvatska.

Booth, Wayne C., 2005: Retorika pripovedne umetnosti. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Harlamov, Aljoša, 2009: Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu: diplomsko delo. Mentorica: Alojzija Zupan Sosič. Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko.

Herman, David (ur.), Jahn, Manfred (ur.), Ryan, Marie-Laure (ur.), 2008²: Routledge Encyclopedia of Narrative Theory. London, New York: Routledge.

Juvan, Marko, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Kos, Janko, 2001: Literarna teorija. Ljubljana: DZS.

Nünning, Ansgar, 1997: Deconstructing and Reconceptualizing the Implied Author: The Resurrection of an Anthropomorphized Passepartout or the Obituary of a Critical Phantom? Anglistik: Organ des Verbandes Deutscher Anglisten 8. 95–116.

Pezdirc Bartol, Mateja, 2006: Branje kratke zgodbe v luči recepcijskih teorij. Novak Popov, Irena (ur.): Slovenska kratka pripovedna proza: (Obdobja. Metode in zvrsti). Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik. 637–644.

Rimmon - Kenan, Shlomith, 1989: Naracija: Razine i glasovi. Zlatko Kramarić (ur.): Uvod u naratologiju: zbornik tekstova. Osijek: Revija – Radničko sveučilište Božidar Maslarić. 81–105.

Rimmon - Kenan, Shlomith, 2003: Narrative Fiction: Contemporary Poetics. London, New York: Routledge.

Zerweck, Bruno, 2001: Historicizing Unreliable Narration: Unreliability and Cultural Discourse in Narrative Fiction. Style 1. 151–178.

Zupan Sosič, Alojzija, 2004: Alamut: ob zgodbi in pripovedi. Jezik in slovstvo 49/1. 43–55.

Zupan Sosič, Alojzija, 2003: Zavetje zgodbe: Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Zupan Sosič, Alojzija, 2009: Opis v romanu Prišleki. Gašper Troha (ur.): Lojze Kovačič: Življenje in delo. Ljubljana: Študentska založba.




Opombe:

[1] V originalu unreliable narrator. Termin je v slovensko literarno vedo uvedla Zupan Sosič (2003: na več mestih).
[2] Implicitni avtor je torej tisti, ki (lahko) bralcu med branjem literarnega dela zoži celotno polje vrednot na tiste, ki so za brano delo relevantne in v okviru katerih naj bi sodil o pripovedovalcu. Zato navadno kot bralci nimamo težav, s katerim likom moramo simpatizirati, kadar v romanu beremo npr. o prešuštvu – implicitni avtor nas "obvešča", ali naj sočustvujemo z ljubimcema (od nas pričakuje, da zavzamemo npr. vrednote svobodne ljubezni, upora malomeščanskim sponam …) ali rogonoscem (od nas pričakuje, da zavzamemo npr. vrednote svetosti zakonske zveze, odkritosti …).
[3] Tipologija Rimmon Kenan temelji bolj na, kot že omenjeno, psiholoških značilnostih pripovedovalca, kakor jih realizira bralec v bralnem procesu. Zajema že, kar bo očitno v analizi sodobnih slovenskih romanov z nezanesljivim pripovedovalcem, tudi interpretacijo dela, s čimer pa je bralcu pravzaprav bližja in jo je tudi zaradi tega vredno upoštevati. 

___________________________________________________________________________________

* Gre za prvi del članka, ki je bil objavljen v reviji Jezik in slovstvo (letnik 55, številka 1-2, 2010). V originalu ga je mogoče prebrati oziroma si ga naložiti v arhivu JiS, na Scribd in Academiji pa še kje. 
** Članek sicer objavljam v originalu z dodatki, toda ob ponovnem prebiranju mi je povsem jasno, da je potreben določene revizije; posebno na ravni tipologizacije. Kot bo očitno tudi na primerih, je tretji tip kombinacija prvih dveh oziroma gre za povsem drug nivo tipologizacije. Nezanesljivi razlagalec in nezanesljivi poročevalec sta kategoriji na ravni pripovedi, torej površine teksta; nezanesljivi presojevalec pa bolj na ravni recepcije in konteksta ali pa literarnega lika. Za polje primerjave, s pomočjo katere ocenimo pripovedovalčevo nezanesljivost, nam v prvih dveh primerih služi zgodba, pripoved; v primeru tretjega pa vrednostna shema avtorja, bralca in konteksta.



Ni komentarjev: