Podobe moderne dobe.3

Marcel Proust igra air guitar.

Fotografija via Extremely Silly Photos of Extremely Serious Writers na FlavorWire.

Post o Iskanju izgubljenega časa coming soon. Res.

Pred 75 leti se je rodil Florjan Lipuš

P.S.
A ima kdo katero, ki mi manjka? :)

Soodvisnost teorije in prakse

Angleška književnost se je kot akademski predmet pričela na britanskih univerzah vzpostavljati – od konca devetnajstega stoletja do druge svetovne vojne - v obdobju, ki ga v angloameriški literaturi navadno označujemo za modernistično. Osrednje mesto je pri tem zavzemala, kot jo imenujemo danes, 'cambriška angleščina' – angleška literatura kot akademska disciplina, kot se je vzpostavila na Univerzi v Cambridgeu takoj po koncu prve svetovne vojne. Modernistična literatura je imela pomembno vlogo v oblikovanju cambriške angleščine in cambriška angleščina je imela posledično pomembno vlogo v oblikovanju razumevanja modernistične literature.

Leigh Wilson: Modernism. London; New York: Continuum, 2007: str. 126.

__________________________________________________________________________________

It is during what is usually seen as the modernist period in Anglo-American writing – from the end of the nineteenth century to the Second World War – that English literature as an academic subject began to establish itself in universities in Britain. Central in this process was what has come to be called 'Cambridge English' – English literature as an academic discipline as established at Cambridge University immediately following the First World War. Modernist writing played a large part in the shaping of Cambridge English, and Cambridge English played a large part in shaping subsequent understandings of modernist writin.

V obrambo modernizmu

V trafikah je od včeraj nova, 8. številka revije Pogledi, v kateri med drugim najdete mojo recenzijo monografije o Dominiku Smoletu Gorana Schmidta, ki je izšla kot dodatek k Smoletovim Zbranim delom pri ZRC SAZU (2011). 

Mogoče sem v oceni pretirano izpostavljal šibkosti dela, ki je v svoji prvi polovici, zgodovinskem orisu družbenih razmer oziroma družbenega položaja t. i. Smoletovega kroga, malone "osvobajajoča", ker dodobra prevpraša in v nekaterih pogledih tudi ovrže "prometejski mit", kakršnega so o sebi in svojih somišljenikih zgradili slovenski literarni in umetniški modernisti. Izredno zanimiva in po mojem prepričanju realnim zgodovinskim dejstvom doslej še najbolj ustrezna je tudi teza o tem, da jugoslovanska politika modernizma kot takega ni načrtno izganjala, temveč ga je izjemno zvito dopuščala

[...] in hkrati izrabljala priliko, da je s kritiko njegove idejne dezorientiranosti dokazovala svojo superiornost. Modernizem partijski oblasti ni bil intimno blizu, saj se jim je kot revolucionarjem realizem zdel naravna oblika umetnosti, vendar so modernizem potrebovali v boju proti klerikalizmu in za pritegnitev vrste intelektualcev ter mladine, torej so si od njega obetali politično korist.

(Schmidt 2011: 309-310)

Proti modernistom/modernizmu pa je odločneje nastopila predvsem, kadar so ti prešli v politično polje oziroma so imeli teksti opazno politično/angažirano noto, kar se odlično kaže v primerih (če mi ostanemo v polju literarnega), ko so modernisti kot meščanski intelektualci skušali navezati tesnejše stike z delavstvom - skozi umetnost angažirati proletariat. S tega vidika gre za izredno dobrodošlo delo, četudi se je že tu težko strinjati s tem, da je oblast »spodbujala« ali kar »načrtovala« slovenski modernizem. 

O drugem delu, ki pa me je izredno zmotil in priznati je treba, tudi izjemno negativno presenetil, pa je mogoče več prebrati v moji recenziji. Tule le kratek odlomek, v celoti pa jo lahko zaenkrat preberete, kot že omenjeno, v zadnjih Pogledih: 

A tudi kar se tiče analize Smoletove literature niti zdaleč ne gre za kakšno »konkretno estetsko kritiko«, pač pa zvečine za odkrito idejno kritiko modernizma kot umetnostne smeri, ki ji Schmidt očita njen subjektivizem, nihilizem in večpomenskost. Kot glavno hibo Smoletovih del tako navaja »nedefiniranost«, nedorečenost, pomensko odprtost in abstraktnost cilja hrepenenja njegovih solipsističnih dramskih in literarnih oseb; kljub temu da šteje Smoleta za začetnika slovenske moderne drame, ne vidi povezave med tem in odsotnostjo kavzalnosti, mankom akcije, repeticijo, acte gratuit, psihopatološko zgradbo literarnih likov ipd., kar so vse značilnosti modernistične estetike in jih je potrebno tudi obravnavati znotraj tega konteksta.

No, prispevek o monografiji je zdaj prosto dostopen na spletnih straneh Pogledov: klik.

Modernizem proti hip-hopu

Pred kratkim sem na spletu naletel na eno zelo zabavno zadevo. No ja ... zabavno ... Če ste knjižni molj, je gotovo zabavna. Pa še to, če ste poleg tega ljubitelj Jamesa Joyca. Velik ljubitelj. (Če niste, kaj pravzaprav počnete na tem blogu?)

Skratka, gre za kviz, pri katerem je potrebno ugotoviti, kdo je izrekel/napisal določen citat: ali James Joyce ali Kool Keith. Sliši se preprosto, eden od očetov modernizma proti ameriškemu reperju ... Ampak če doslej tega še niste vedeli, mešanja visokega in nizkega ni izumil šele postmodernizem. Da sploh ne omenjam, da je klasični rap nekaj drugega kot bling-bling, kruzerji in prsate & debelorite dečve.

Kakorkoli že, igrate lahko tukaj!

P. S.

Moj rezultat je 10/10. Ne da bi se hvalil. No ja, malo pa že. :)
Kakšen pa vaš?