V trafikah je od včeraj nova, 8. številka revije Pogledi, v kateri med drugim najdete mojo recenzijo monografije o Dominiku Smoletu Gorana Schmidta, ki je izšla kot dodatek k Smoletovim Zbranim delom pri ZRC SAZU (2011).
Mogoče sem v oceni pretirano izpostavljal šibkosti dela, ki je v svoji prvi polovici, zgodovinskem orisu družbenih razmer oziroma družbenega položaja t. i. Smoletovega kroga, malone "osvobajajoča", ker dodobra prevpraša in v nekaterih pogledih tudi ovrže "prometejski mit", kakršnega so o sebi in svojih somišljenikih zgradili slovenski literarni in umetniški modernisti. Izredno zanimiva in po mojem prepričanju realnim zgodovinskim dejstvom doslej še najbolj ustrezna je tudi teza o tem, da jugoslovanska politika modernizma kot takega ni načrtno izganjala, temveč ga je izjemno zvito dopuščala
[...] in hkrati izrabljala priliko, da je s kritiko njegove idejne dezorientiranosti dokazovala svojo superiornost. Modernizem partijski oblasti ni bil intimno blizu, saj se jim je kot revolucionarjem realizem zdel naravna oblika umetnosti, vendar so modernizem potrebovali v boju proti klerikalizmu in za pritegnitev vrste intelektualcev ter mladine, torej so si od njega obetali politično korist.(Schmidt 2011: 309-310)
Proti modernistom/modernizmu pa je odločneje nastopila predvsem, kadar so ti prešli v politično polje oziroma so imeli teksti opazno politično/angažirano noto, kar se odlično kaže v primerih (če mi ostanemo v polju literarnega), ko so modernisti kot meščanski intelektualci skušali navezati tesnejše stike z delavstvom - skozi umetnost angažirati proletariat. S tega vidika gre za izredno dobrodošlo delo, četudi se je že tu težko strinjati s tem, da je oblast »spodbujala« ali kar »načrtovala« slovenski modernizem.
O drugem delu, ki pa me je izredno zmotil in priznati je treba, tudi izjemno negativno presenetil, pa je mogoče več prebrati v moji recenziji. Tule le kratek odlomek, v celoti pa jo lahko zaenkrat preberete, kot že omenjeno, v zadnjih Pogledih:
A tudi kar se tiče analize Smoletove literature niti zdaleč ne gre za kakšno »konkretno estetsko kritiko«, pač pa zvečine za odkrito idejno kritiko modernizma kot umetnostne smeri, ki ji Schmidt očita njen subjektivizem, nihilizem in večpomenskost. Kot glavno hibo Smoletovih del tako navaja »nedefiniranost«, nedorečenost, pomensko odprtost in abstraktnost cilja hrepenenja njegovih solipsističnih dramskih in literarnih oseb; kljub temu da šteje Smoleta za začetnika slovenske moderne drame, ne vidi povezave med tem in odsotnostjo kavzalnosti, mankom akcije, repeticijo, acte gratuit, psihopatološko zgradbo literarnih likov ipd., kar so vse značilnosti modernistične estetike in jih je potrebno tudi obravnavati znotraj tega konteksta.
