Če bi zgodbo lahko zgrabili v pest, bi omahnila (ob Zlatih čeveljčkih Dominika Smoleta)

Ni si težko predstavljati koga, ki nekje na sredi ogleda te predstave frustrirano čivkne: »Pravkar na #ZlataČeveljčka @Gledalisce_MGL. WTF, @DominikSmole?!«. Človeška zavest je istočasno proizvod zgodbe in prenastavljena na to, da svet razumeva skozi zgodbo – ker je zgodba logična posledica uporabe jezika, ta pa ima svoje notranje zakone, kako tvorimo pomene, če želimo z njim doseči neki namen, ter konvencionalne zakone, kako tvorimo zgodbe, ki smo jih vzpostavili skozi tisočletja rabe. Zato je uporabljati pametni telefon v gledališču res nevljudno do ustvarjalcev in moteče do drugih gledalcev, toda frustracija nad predstavo Zlata čeveljčka ni nepričakovana in je ni mogoče enostavno pripisati ozkemu horizontu pričakovanja, neizobrazbi ali čemu tretjemu. Tudi prvi vtis režiserja krstne uprizoritve Mileta Koruna je bil podoben: »Tole je pa prekleto čudna igra.«

Premiera Zlatih čeveljčkov čez slabo uro. #mgl #smole http://t.co/4UQcEXQYiC
— Aljoša Harlamov (@AlHarlamov) September 11, 2014

Eden od glavnih namenov dramoleta Zlata čeveljčka je namreč natančno ta, da v bralcu oziroma gledalcu vzbudi občutke nerazumevanja, nesmisla in izgubljenosti ter nelagodja, fantastičnosti in absurdnosti, ki so njihova posledica. To dosega z različnimi literarnimi in dramaturškimi tehnikami, postopki in načini. Dramske osebe očitno govorijo druga mimo druge; njihove replike, pravzaprav pa monologi, so včasih povezani asociativno, včasih med njimi in situacijo, v kateri se nahajajo, menda sploh ni nobene očitne povezave; še več, zdi se, da neredko ni posebne povezave niti med povedmi znotraj posameznega monologa, da se njihov govor obnaša enako kot misel ter nenadzorovano preskakuje s teme na temo, se drobi, zaletava; pogosto tudi rečejo kaj takega, kar je trenutku in situaciji precej neprimerno ali pa je povsem v nasprotju z nečim, kar je rekel kdo drug ali celo sami ... Zaradi vsega tega ni le težko slediti poteku drame in predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjem trenutku, do te mere, da se občasno izgublja njena notranja dramska napetost, ampak je povsem nemogoče tudi izdelati jasno podobo o posameznih dramskih osebah – kdo so, kakšne so, kaj hočejo … To ni konvencionalen način, kako povedati neko zgodbo, oziroma to ni ena od zgodb, v ustvarjanje in sprejemanje katerih nas vpenjajo vsakodnevno televizija, časopisi, družabna omrežja, pogovori na kavici ... Zato se pomen in smisel našemu potencialnemu čivkaču in, priznajmo, tudi nam izmikata še toliko bolj kot v umetninah, ki so izdelane »realistično«. Ker pomen in smisel uhajata naši zmožnosti pozgodbljanja, neprenehoma skačeta izven dosega našega jezika. Če bi zgodbo lahko zgrabili v pest, bi omahnila.

Toda ta šok, ta frustracija je točno tisto, kar dokazuje živost in aktualnost Smoletove drame še danes. Nikakor se namreč ni mogoče strinjati z nekaterimi angloameriškimi tezami, ki modernistični umetnosti jemljejo vsakršno družbeno, politično, kontrakulturno dimenzijo s tem, ko trdijo, da je modernizem izgubil vojno, ki naj bi jo bojeval s tradicijo. Modernizem je danes del naše tradicije, o tem ni nobenega dvoma, toda le če si tradicijo predstavljamo kot nekaj monolitnega in pravzaprav neživega, je to tudi nekaj slabega. Hkrati gre za precejšnje nerazumevanje tako izvora in razvoja modernistične estetike kot odnosa, ki ga je razvil do tradicije in ki zagotovo ni bil enopomensko odklonilen. Po drugi strani pa niso nič manj neprimerne tudi nekatere v osnovi ideološke interpretacije, ki se ustavijo zgolj pri nerazumevanju, pri odkritju komunikacijskega šuma znotraj teksta in v razmerju med tekstom in sprejemnikom ter vse to preprosto pripišejo neizdelanosti, nepremišljenosti in čustvenim oziroma osebnostnim lastnostim avtorja. Ali pa tekst preprosto okličejo za proizvod neke minule dobe in estetike, ki 21. stoletju ne more ponuditi ničesar več.

Šele ko enkrat upoštevamo ali dojamemo dejstvo, da nam dramolet izpričuje nezmožnost komunikacije med posamezniki, občutek, da nihče nikogar v resnici ne posluša in da je naš jezik akutno in nepopravljivo drugačen od jezika drugega, na način, da tudi z nami komunicira polomljeno, fragmentarno, kaotično, šele takrat namreč lahko prisluhnemo tudi vsebini ter tam odkrijemo celo množico različnih pomenov in interpretacij. »Smrt. Nesmisel. Strah. Sovraštvo. Mrzlo bitje.« Tako je Lado Kralj leta 1982 povzel glavne teme dramoleta in gotovo je vse to res – toda tu so še vsekakor tudi druge, bolj oprijemljive teme. Doslej najbolj pogosta, morda tudi hote spregledana je družbeno-kritična, politična tema, katere nosilec je Sodni sluga. V slednjem so mnogi interpreti prepoznavali edini lik, ki naj bi bil nosilec določene vitalnosti, pri čemer pa so zamolčali, kakšne vrste vitalnost je vendarle to, ter dejstvo, da je edini lik, ki ima poleg simbolične vrednosti tudi eksplicitno družbeno dimenzijo. 

Sodni sluga je namreč nekakšen psihopomp, ki mrtve tako vrača v življenje kot v smrt. Je morda celo nekakšna personifikacija smrti (Administratorka se na več mestih spogleduje z njim, na koncu pa stori samomor – imenujejo ga tudi »črnuh«, kar ga morda povezuje z izročilom Lepe vide); po drugi strani pa je, po besedah Dr. Prisednika, tudi predstavnik lumpenproletariata, ki dela, kot pravi sam, »čez iz ljubezni in iz žrtvovanja«. Sodni sluga je torej ta, ki dejansko omogoča obstoj tega nenavadnega sodišča, ki opravi vse umazano delo ter deluje kot njegov izvrševalec in represivni organ, ob tem pa v zameno dobiva zgolj zaničevanje in prezir. Njegov monolog v sredi drame je tako očitna grožnja njegovim gospodarjem oziroma oblastnikom, kaj se lahko zgodi, če pridobi razredno zavest – grožnja, ki z enako močjo odmeva še danes: »Moja tenka mejica, to želim povedati do pičice natančno tukaj vsem, je povsem brez morale: spodnji srednji razred sem pač, ponižan, poželjiv, nervozen in nevaren. Okoliščine me prav rade in brez težav narede ali za porodniško babico ali za mesarja. Ne tečejo mi besede kakor vam, učenjakom, ampak: babica in mesar, to je precizna in definitivna formulacija moje stabilnosti.« Ne le, da ima moč nad bitjem in nehanjem posameznika, isto moč ima tudi v razmerju do oblasti. Toda ta se nima ničesar bati, dokler pusti na miru njegova »dva bideja«, skratka, dokler bo lahko vsaj navidez užival svojo varnost, zasebnost, udobje. Kje sem to že slišal?


------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tekst je nastal za katalog predstave v režiji Anje Suša v produkciji MGL. Premiera je bila 11. septembra 2014. Naslednja ponovitev je 25. septembra. Več informacij o predstavi, koledar ponovitev itd. pa na dodani povezavi.

Predstava je zanimivo in sodobno soočenje s tem fragmentarnim modernističnim tekstom, je montaža, je duhovita interpretacija in je vizualni, lynchevsko nadrealni presežek. A mustsee!

(Tekst je v celoti objavljen tudi na portalu Sigledal.org: klik.)

V obrambo modernizmu

V trafikah je od včeraj nova, 8. številka revije Pogledi, v kateri med drugim najdete mojo recenzijo monografije o Dominiku Smoletu Gorana Schmidta, ki je izšla kot dodatek k Smoletovim Zbranim delom pri ZRC SAZU (2011). 

Mogoče sem v oceni pretirano izpostavljal šibkosti dela, ki je v svoji prvi polovici, zgodovinskem orisu družbenih razmer oziroma družbenega položaja t. i. Smoletovega kroga, malone "osvobajajoča", ker dodobra prevpraša in v nekaterih pogledih tudi ovrže "prometejski mit", kakršnega so o sebi in svojih somišljenikih zgradili slovenski literarni in umetniški modernisti. Izredno zanimiva in po mojem prepričanju realnim zgodovinskim dejstvom doslej še najbolj ustrezna je tudi teza o tem, da jugoslovanska politika modernizma kot takega ni načrtno izganjala, temveč ga je izjemno zvito dopuščala

[...] in hkrati izrabljala priliko, da je s kritiko njegove idejne dezorientiranosti dokazovala svojo superiornost. Modernizem partijski oblasti ni bil intimno blizu, saj se jim je kot revolucionarjem realizem zdel naravna oblika umetnosti, vendar so modernizem potrebovali v boju proti klerikalizmu in za pritegnitev vrste intelektualcev ter mladine, torej so si od njega obetali politično korist.

(Schmidt 2011: 309-310)

Proti modernistom/modernizmu pa je odločneje nastopila predvsem, kadar so ti prešli v politično polje oziroma so imeli teksti opazno politično/angažirano noto, kar se odlično kaže v primerih (če mi ostanemo v polju literarnega), ko so modernisti kot meščanski intelektualci skušali navezati tesnejše stike z delavstvom - skozi umetnost angažirati proletariat. S tega vidika gre za izredno dobrodošlo delo, četudi se je že tu težko strinjati s tem, da je oblast »spodbujala« ali kar »načrtovala« slovenski modernizem. 

O drugem delu, ki pa me je izredno zmotil in priznati je treba, tudi izjemno negativno presenetil, pa je mogoče več prebrati v moji recenziji. Tule le kratek odlomek, v celoti pa jo lahko zaenkrat preberete, kot že omenjeno, v zadnjih Pogledih: 

A tudi kar se tiče analize Smoletove literature niti zdaleč ne gre za kakšno »konkretno estetsko kritiko«, pač pa zvečine za odkrito idejno kritiko modernizma kot umetnostne smeri, ki ji Schmidt očita njen subjektivizem, nihilizem in večpomenskost. Kot glavno hibo Smoletovih del tako navaja »nedefiniranost«, nedorečenost, pomensko odprtost in abstraktnost cilja hrepenenja njegovih solipsističnih dramskih in literarnih oseb; kljub temu da šteje Smoleta za začetnika slovenske moderne drame, ne vidi povezave med tem in odsotnostjo kavzalnosti, mankom akcije, repeticijo, acte gratuit, psihopatološko zgradbo literarnih likov ipd., kar so vse značilnosti modernistične estetike in jih je potrebno tudi obravnavati znotraj tega konteksta.

No, prispevek o monografiji je zdaj prosto dostopen na spletnih straneh Pogledov: klik.