Novi gozdovi na Zauberbergu

Dragi bralci in zasledovalci, dragi naključni obiskovalci ("kako poetično sem bleknu"): Če pogledate podnaslov bloga, boste opazili, da se na Zauberbergu pripravljajo določene spremembe. O teh sem razmišljal že dlje časa in prišel predvsem do zaključka, da mi kronično manjka točno tega - časa namreč. Objave še zmerom le počasi capljajo za mojim delom v okviru doktorske disertacije; tako sem v zadnjem mesecu šele začel póstati poudarke iz knjige, ki sem jo prebral že ohoho lani. In še vedno ni gori skoraj nič slovenskega materiala, razen občasnih preusmeritev na moje sprotno publicistično recenziranje slovenističnih monografij, ki se lotevajo tem iz modernizma. Četudi je več kot očitno, da so vam ravno domača poglavja najbolj zanimiva - sodeč po bloggerjevi statistiki je daleč najbolj priljubljena objava ta o Grafenauerjevi esejistiki, kar me neizmerno veseli.

Morda se v luči tega zdi še toliko bolj nesmiselno širiti tale blog z novimi temami iz literarne vede. Po drugi strani pa verjamem, da bo to nekoliko popestrilo meni delo in vam branje. Vsekakor pa je moja želja še naprej čim bolj in vedno bolj redno objavljati o modernizmu in modernističnem romanu ter se kmalu lotiti slovenskega modernizma in slovenskega modernističnega romana. Je pa treba razmišljati tudi že za naprej; čeprav mi je modernizem izredno zanimiva tema in nedvomno dovolj široka, da lahko na njej delam celo svoje (akademsko) življenje, so vendar tam zunaj tudi druge teme, ki so me, me in me bodo še zanimale. 

Najprej sem razmišljal, da bi tem drugim problemom literarne vede posvetil nov blog, pa sem se hitro streznil. Že tako komaj urejam ta dva, ki ju urejam, četudi sem s Pisunom ravno te dni ujel tekoče leto (zdaj lahko tam preberete celotno mojo relevantno publicistiko do 2013), poleg tega pa bom v naslednjih mesecih počasi lansiral tudi njuni angleški verziji (že vnaprej: pardon my english), saj je bila moja želja vedno čim širša zainteresirana publika - poleg tega vsebin o slovenski literaturi, ki bi bile namenjene mednarodni javnosti, kronično manjka. 

V naslednjih dneh, tednih in v prihodnosti pričakujte na Zauberbergu torej tudi objave iz drugih poglavij literarne vede. Najprej se bom lotil nezanesljivega pripovedovalca, s pomočjo katerega sem diplomiral (kako poredno se to sliši); potem pa bom v objavo dal tudi mojo obsežno raziskavo o sodobni slovenski prozi avtorjev, rojenih po letu 1970 - to je tema, ki si gotovo zasluži širše pozornosti, obenem pa nekaj, pri čemer mi lahko, dragi bralci slovenske sodobne literature, nedvomno pomagate. No, potem pa v skladu z mojimi raziskovalnimi interesi dalje; prenova Zauberberga mu bo omogočila plodno življenje tudi po tistem zaenkrat še galaksije oddaljenem datumu, ko nazadnje doktoriram. To pa še ni vse (če pokličete v naslednjih petih minutah ... eh ...), v pripravi je tudi manjše presenečenje! O njem več, ko bo čas za to.

Vabljeni torej k nadaljnjemu vzpenjanju na Zauberberg in vesele praznike!

James Joyce na jajcu. Via High Modernism on Myspace: vir.

Tihožitje in opis

Rene Magritte: Portret (1935). Vir: Wikipaintings

V medigri likovne kompozicije in upodobitve vsakdanjih objektov tihožitje odpira prostor vsakdanjega sveta; konstruira modele novih prostorskih odnosov, ki so sredstvo, s pomočjo katerega naseljujemo ta svet na alternativne načine. Na tej osnovni ravni, kot kompozicijsko obliko, lahko pojem tihožitja v popolnosti apliciramo na moderno literaturo. Posebno osupljive so tri vzporednice: osredotočenost na ne-pomembne materiale, intenca, da je material predstavljen v neki surovi obliki, nepodrejenost reprezentacijski strukturi zapleta [plot], in želja po razgaljanju prostorskih vzorcev izkušnje, namesto časovne organiziranosti doživljanega časa.
[...]
Na tehnični ravni si moramo literarno tihožitje predstavljati kot avtonomen opis ali sliko, pri katerem besedilo ne sledi več pripovedovanju, ampak se zadržuje na detajlih in organizira prikaz slike. Rezultat tega je podoba, vendar ne v kakršnemkoli vizualnem smislu – besedilo ni ekfraza stvarnega oziroma fikcijskega platna –, ampak v smislu shematizacije področja realnosti, katerega red opazujemo znotraj umetniške prezentacije. Taka avtonomna slika služi različnim namenom, a skupni vložek le-teh je, kot se zdi, na novo ovrednotiti nek del stvarnosti, ki je ujet v tihožitju.

Frederik Tygstrup: Still Life: The Experience of Space in Modernist Prose. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 263–264

___________________________________________________________________________________

Through the interplay of artistic composition and presentation of everyday objects, still life painting opens up the space of the everyday world; it constructs models of new spatial relations designed as means to inhabit this world in alternative ways. On this level of generality, considered as a compositional design, the notion of still life seems to apply perfectly to modern literature. Three parallels are striking: the focus on non-significant materials, the intention to present the material in some brute form, not subordinated to a representational plot-structure, and the interest in disclosing spatial patterns of experience rather than temporal organizations of existential time.

[...]

On a technical level, literary still life must be conceived of as a description or a tableau that is autonomized, where the text no longer follows a narrative path but instead dwells on details and organizes the presentation of the tableau. What results is an image, not in any visual sense — the text is no ekphrasis of a real or fictional canvas — but as a schematization of a field of reality, whose order is examined through artistic presentation. 

Such autonomized tableaux can serve different goals, but their common stake seems to be precisely to revaluate some piece of reality arrested in the still life.

Moderna in globalizacija

Vprašanje o globalizaciji ostaja konec koncev tesno povezano s plodovito debato o moderni dobi in umetniškem modernizmu ter njunih individualnih zgodovinskih smereh. Na tem mestu moramo priznati, da se politični in kulturni razvoj 90. let 20. stoletja ni pretirano oziral na samozavestne napovedi postmodernistov, da se moderna zaključuje, kaj šele na zmagoslavne trditve o koncu zgodovine (Fukuyama [1992]*). Pomagalo ni niti enačenje moderne in včasih celo modernizma s fašizmom, totalitarizmom in genocidom. Prav nasprotno, moderna je danes (in je bila že lep čas) povsod in diskurz o postmoderni se zdi samo kot epizoda (četudi pomembna) znotraj neke vrste transformacije Zahodne moderne same. Problem ni več nasprotje med moderno in postmoderno, pa čeprav je to neizbežno poenostavljeno nasprotje še vedno osnova večine trenutno priljubljenega proti-modernega mišljenja, ki izhaja iz ozkega razumevanja postkolonialnih metod. Ampak je problem to, kar je Arjun Appadurai** poimenoval moderna-za-vse [modernity-at-large] in kar so nekateri opisali kot alternativne moderne: »[Moderna] ni prišla hitro, ampak počasi, korak za korakom, znotraj longue durée – prebujena s stikom; prinesena s trgovino; uvajali so jo imperiji in nosila je kolonialistični podpis; gnal jo je nacionalizem; in danes jo vse večkrat upravljajo globalni mediji, migracija in kapital« (Gaonkar [1999]***, 1). 

Andreas Huyssen: Modernism at Large. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 57

_____________________________________________________________________________________

After all, the issue of globalization remains very much tied up with the rich debate about modernity and aesthetic modernism and their respective historical trajectories. And here we need to acknowledge that the political and cultural developments of the 1990s have not been kind to the postmodernists’ confident prediction that modernity was at an end, let alone the even more triumphalist claim that history had ended (Fukuyama [1992]). Nor has the equation of modernity and sometimes even modernism with fascism, totalitarianism, and genocide been very helpful. On the contrary, modernity is now (and has been for some time) everywhere, and the discourse of postmodernity seems only an episode (if a significant one) within a certain transformation of Western modernity itself. The issue is no longer modernity versus postmodernity, even though this inevitably reductive binary still underlies much of the currently popular anti-modernity thinking that emerges from a narrowly understood postcolonial approach. The issue is rather what Arjun Appadurai has identified as modernity-at-large, and what others have described as alternative modernities. As Dilip Gaonkar wrote in a recent special issue of Public Culture on alternative modernities: “It [modernity] has arrived not suddenly but slowly, bit by bit, over the longue durée — awakened by contact; transported through commerce; administered by empires, bearing colonial inscriptions; propelled by nationalism; and now increasingly steered by global media, migration, and capital”(Gaonkar [1999], 1).

____________________________

* Frances Fukuyama. 1992. The End of History and the Last Man. New York: Free Press. Knjiga je v pdf-ju dosegljiva tukaj.

** Arjun Appadurai. 1996. Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization. Minneapolis, London: Minnesota University Press. Knjiga je v celoti dosegljiva preko aplikacije Google Knjige: tukaj.

*** Dilip Gaonkar (ed.). 1999. On Alternative Modernities. Public Culture. 11.1: 1–18. Knjiga je v celoti dosegljiva preko aplikacije Google Knjige: tukaj.

____________________________

P.S.

Če ve kdo za kak boljši/ustreznejši/uveljavljen prevod izraza "modernity-at-large", naj mi, prosim, javi. Tudi za kakšne druge popravke tistih, ki ste vešči angleščine, se priporočam. Pa hvala za branje oziroma spremljanje.

Postmodernizem modernizma

Sanford Schwartz v eseju Postmodernizem modernizma, enem temeljnih prispevkov na to temo, izpostavlja, da »obstoječa delitev na moderno in postmoderno ni nič drugega kot "razpolovljeni modernizem" in to, kar imamo za postmoderno, je zgolj pozabljena plat modernizma (Schwartz [1998], 16*). Obenem pa Schwartz upravičeno zavrača opustitev meja med obema pojmoma. Njegovo mnenje je namreč, da lahko njuno kompleksno razmerje razumemo kot nekaj produktivnega.

Če nanju pogledamo z različnih zornih kotov, se pojma zdita naravnost nezdružljiva. Rešitev problema med drugim še dodatno zamegljuje obremenjeno razmerje med modernizmom v umetnosti in različnimi tehničnimi, družbenimi in teoretičnimi nosilci Zahodne moderne. Medtem ko tisti, ki se osredotočajo na literaturo, modernizem dojemajo kot kulturno tvorbo, ki nasprotuje analitično-referenčnim modelom dominantnega Zahodnega racionalizma, drugi raziskovalci, posebno znotraj družbenih ved, pa tudi mnogi zgodovinarji in filozofi, s konceptom »modernizem« označujejo natančno te velike pripovedi in družbene modele. V teh krogih teoretične poskuse razgaljanja tovrstnih pripovedi in modelov – ki so jih v literarni vedi in v nekaterih drugih vejah humanistike prej imenovali za poststrukturalistične – imenujejo za »postmodernistične« in zanje veljajo za moteče [disruptive] na podoben način kot modernizem v umetnosti v odnosu do družbene moderne. Kot da to še ni dovolj, tudi literarna veda, ki je »postmodernizem« prvotno uporabljala kot estetsko kategorijo, termin vse bolj odpira za prej omenjene pomene, to je, ga zdaj uporablja tudi kot opis teoretičnih in filozofskih smeri (in kot tak je na nek način požrl koncept poststrukturalizma).     

Astradur Eysteinsson & Vivian Liska: Introduction: Approaching Modernism. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 3

___________________________________________________________________________________

In a seminal essay on this issue entitled “The Postmodernity of Modernism,” Sanford Schwartz points out that “the prevailing division between modern and postmodern is simply ‘modernism cut in half,’ and what we call the postmodern is nothing other than the forgotten side of modernism” (Schwartz [1998], 16). But Schwartz also rightfully rejects the dissolution of the boundaries between the two terms. Instead, he argues that the complex relationship between the two can be made productive.

Observed from certain vantage points, the two terms may seem quite incompatible. The issue tends to be obfuscated, among other things, by the charged relations between aesthetic modernism and the various technical, social and theoretical vehicles of Western modernity. While critics who focus on literature often see modernism as a cultural formation that moves counter to the analytico-referential models of dominant Western rationality, other scholars, especially those within the social sciences, but also many historians and philosophers, in fact use the concept of “modernism” to label precisely these master narratives and social models. Critical attempts to dismantle such narratives and models — which in literary studies and some other branches of the humanities used to be called poststructuralist— are termed “postmodernist” in these camps and seen as disruptive in much the same way as aesthetic modernism tackling social modernity. To make matters even more complicated, literary studies, which initially used "postmodernism" as an aesthetic category, have increasingly opened the term to the aforementioned meaning, that is, it is now being used also as a term for critical and philosophical currents (and as such it has in a sense swallowed up the concept of poststructuralism).

_________________________

* citirano po: Sanford Schwartz. 1998. The Postmodernity of Modernism. TheFuture of Modernism. Ed. by Hugh Witemeyer. Ann Arbor, MI: University of Michigan Press. 9–31.