Preišči ta spletni dnevnik

sreda, 20. februar 2013

Postmodernizem modernizma



Sanford Schwartz v eseju Postmodernizem modernizma, enem temeljnih prispevkov na to temo, izpostavlja, da »obstoječa delitev na moderno in postmoderno ni nič drugega kot "razpolovljeni modernizem" in to, kar imamo za postmoderno, je zgolj pozabljena plat modernizma (Schwartz [1998], 16*). Obenem pa Schwartz upravičeno zavrača opustitev meja med obema pojmoma. Njegovo mnenje je namreč, da lahko njuno kompleksno razmerje razumemo kot nekaj produktivnega.
Če nanju pogledamo z različnih zornih kotov, se pojma zdita naravnost nezdružljiva. Rešitev problema med drugim še dodatno zamegljuje obremenjeno razmerje med modernizmom v umetnosti in različnimi tehničnimi, družbenimi in teoretičnimi nosilci Zahodne moderne. Medtem ko tisti, ki se osredotočajo na literaturo, modernizem dojemajo kot kulturno tvorbo, ki nasprotuje analitično-referenčnim modelom dominantnega Zahodnega racionalizma, drugi raziskovalci, posebno znotraj družbenih ved, pa tudi mnogi zgodovinarji in filozofi, s konceptom »modernizem« označujejo natančno te velike pripovedi in družbene modele. V teh krogih teoretične poskuse razgaljanja tovrstnih pripovedi in modelov – ki so jih v literarni vedi in v nekaterih drugih vejah humanistike prej imenovali za poststrukturalistične – imenujejo za »postmodernistične« in zanje veljajo za moteče [disruptive] na podoben način kot modernizem v umetnosti v odnosu do družbene moderne. Kot da to še ni dovolj, tudi literarna veda, ki je »postmodernizem« prvotno uporabljala kot estetsko kategorijo, termin vse bolj odpira za prej omenjene pomene, to je, ga zdaj uporablja tudi kot opis teoretičnih in filozofskih smeri (in kot tak je na nek način požrl koncept poststrukturalizma).     
Astradur Eysteinsson & Vivian Liska: Introduction: Approaching Modernism. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 3

___________________________________________________________________________________



In a seminal essay on this issue entitled “The Postmodernity of Modernism,” Sanford Schwartz points out that “the prevailing division between modern and postmodern is simply ‘modernism cut in half,’ and what we call the postmodern is nothing other than the forgotten side of modernism” (Schwartz [1998], 16). But Schwartz also rightfully rejects the dissolution of the boundaries between the two terms. Instead, he argues that the complex relationship between the two can be made productive.
Observed from certain vantage points, the two terms may seem quite incompatible. The issue tends to be obfuscated, among other things, by the charged relations between aesthetic modernism and the various technical, social and theoretical vehicles of Western modernity. While critics who focus on literature often see modernism as a cultural formation that moves counter to the analytico-referential models of dominant Western rationality, other scholars, especially those within the social sciences, but also many historians and philosophers, in fact use the concept of “modernism” to label precisely these master narratives and social models. Critical attempts to dismantle such narratives and models — which in literary studies and some other branches of the humanities used to be called poststructuralist— are termed “postmodernist” in these camps and seen as disruptive in much the same way as aesthetic modernism tackling social modernity. To make matters even more complicated, literary studies, which initially used "postmodernism" as an aesthetic category, have increasingly opened the term to the aforementioned meaning, that is, it is now being used also as a term for critical and philosophical currents (and as such it has in a sense swallowed up the concept of poststructuralism).

_________________________
* citirano po: Sanford Schwartz. 1998. The Postmodernity of Modernism. TheFuture of Modernism. Ed. by Hugh Witemeyer. Ann Arbor, MI: University of Michigan Press. 9–31.



nedelja, 17. februar 2013

Kosovel in Zenit II, Kosovel in Martelanc

Po objavi v čast obletnice avantgardistične reviji Zenit, ki sem ji pridal tudi zapis o Kosovelovem odnosu do nje, se mi je iz Trsta prijazno javil Ravel Kodrič, prevajalec in kosovelolog. Njegovo pismo v celoti, z nekaj minimalnimi posegi, objavljam spodaj:

Dragi Aljoša!
Posredujem par podatkov in navedkov, ki Vrečkovo kronologijo Srečkove nepovršinske seznanjenosti z Zenitom pomikajo v vsaj tri leta zgodnejše obdobje:

Kosovelov najtesnejši, od njega leto dni mlajši tržaški prijatelj Vladimir Martelanc je že pred koncem leta 1921 (po VIII. številki Zenita) napisal in januarja naslednje leto v tržaškem Učiteljskem listu (z novim letom je vajeti glavnega urednika pri tem časopisu od Janka Samca prevzel nihče drug kot Srečkov brat Stano Kosovel!) objavil obsežno kulturološko in primerjalno študijo z naslovom Zenitizem. Navajam nekaj značilnejših odlomkov:
Fotografija z razstave v Moderni galeriji
Zenitizem je sinteza vsega modernega umetniškega gibanja vseh struj. V njem se zrcali v največji meri vse iskanje sedanjega človeštva, ki je zopet odsev prehodne dobe, v kateri živimo, velikanskega razpotja v človeški zgodovini, ogromnega preloma v človeški družbi: rapidno propadanje meščanske družbe, nahajajoče se v stadiju neprestanih, vedno večjih kriz, na drugi strani še nezavestno iskanje in nejasno hotenje, iztezanje rok, nevedočih, kaj bi zgrabile – velikanski kaos vsega našega družabnega [sic, op. R.K.] življenja in z njim vzporednega duševnega življenja, iskajočega novih vsebin in novih oblik. Ekspresionizem in futurizem postajata že preomejena za izraz vse vsebine naše dobe, ki znači v resnici »Umwertung aller Wete« (Nietzsche).
(Vladimir Martelanc: Zenitizem, v: Učiteljski list, letnik III, št. 2 (10.01.1922), str. 11-13)

Marca istega leta pa je v Delu, slovenskem glasilu Komunistične partije Italije, v  rubriki »Kultura« objavil že tudi kritično in idejno bolj priostreno oceno gibanja in revije pod naslovom Zenit:
Njegovo [Ljubomira Micića, op. RK] sedanje delovanje v »Zenitu« ima pa bolj programatičen značaj. Pridružujeta se mu še Virgil Poljanski in Dragan Aleksić. Večino svojih sodelavcev, markantnih osebnosti moderne jugoslovanske literature, katere je v začetku pritegnil in je tako obetal postati »Zenit« reprezentativno glasilo mlajšega pokreta, je izgubil s tem, da je dal listu značaj svoje struje. (Boško Tokin, Stanislav Vinaver, Miloš Crnjanski, Miroslav Krleža i. dr.) … Po svoji idejni strani nam kaže zenitizem povsem lice naše dobe: izraz hrepenenja po človeškem preporodu, izraz stremljenja po novem človeku, ki se je porodilo iz krutega ponižanja človeške individualnosti v vojni. V umetnosti vidi sredstvo v dosego tega ideala. Umetniškega zenitizem pravzaprav še nič ni ustvaril. Podal je le idejni program, ki ga je v različnih oblikah ponavljal. Oblikovno nosi na sebi znak iskanja kakor vse moderne struje.
Vzor proletarske poezije zenitizem ne more postati, ker ima na sebi vse znake prehodne dobe in njene ideologije. Kaže nam le izraz vseh socialnih komponent, ki jih ima na sebi naše razdobje, in njihov vpliv na človeško duševnost. Podaja sicer plamteč protest proti krivicam, ki jih izvaja kapitalistični družabni red na človeško individualnost, a nima še onih zdravih imanentno proletarskih znakov na sebi, ki jih bo potrebovala umetnost bodočnosti; zatorej ostane le prehodna umetniška struja.
(Vladimir Martelanc: Zenit, v: Delo, letnik III, št. 121 (09.03.1922), str. 2)
Lep pozdrav.
Ravel Kodrič

__________________________________________________________________________________

Naslovnica knjige Dragi Srečko

Po tem sem še sam malo pobrskal in v zanimivi diplomski nalogi Mance Erzetič: Neevropski vplivi na poezijo Srečka Kosovela (Vpliv Rabindranatha Tagoreja na poezijo Srečka Kosovela) (Fakulteta za humanistiko Univerze v Novi Gorici; mentorja: dr. Denis Poniž in dr. Alenka Jovanovski), ki je v celoti dosegljiva tukaj, našel citat iz Martelančevega pisma pesniku, ki z veliko verjetnostjo datira ravno v to obdobje in kjer Martelanc prijatelja opozarja na svoja, tukaj navedena, članka:
Jaz pridno delan in sodelujem pri Uč.l. s svojimi razpravami (zenitizem, Walt Whitman, Rab. Tagore) ter v Delu s članki, ocenami itd.
(citirano po Tatjana Rojc (ur.): Dragi Srečko/Mon cher ami: neobjavljena pisma Srečku Kosovelu. Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2007, str. 177)

Je pa treba poudariti, da dr. Janez Vrečko v svoji monografiji Srečko Kosovel Martelančevega članka vsekakor ne spregleda (sicer ga neposredno zgolj omenja na strani 89) in da zanj Kosovelovo poznavanje revije pred, v citiranem odlomku omenjenim, letom 1924 ni sporno ter ga gotovo (vsaj posredno) povezuje z Martelancem:
Kosovel je tako Zenit res poznal vsaj od leta 1922 naprej, kot je trdil Gspan, vendar je imel do njega aktiven odnos šele od srede leta 1924, ko ga je začel intenzivno brati za nazaj, ob tem pa tudi vso relevantno konstruktivistično literaturo, ki mu je bila na voljo, originale in nemške prevode Lisickega, Maleviča, Erenburga, Moholy-Nagya, bratov Pevsner, Rodčenka itd.
(Janez Vrečko: Srečko Kosovel. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, str. 77)

Najbolje, da si mnenje o tem, ali se je Kosovel z revijo Zenit aktivno ukvarjal najmanj od leta 1922 ali šele od 1924, ustvarite sami: za primerjalno branje ob Vrečkovi monografiji vzemite v roke članek Ravela Kodriča: Listkarstvo in politična invektiva med pobudniki Kosovelovega duhovnega in pesniškega zorenja (Primerjalna književnost, letnik 34, št. 1 (2011), str. 81-116). Ne glede na to, kdaj ali kako, sem sam izredno vesel za Ravelovo opozorilo na Vladimirja Martelanca.

Posebno iz njegovega drugega članka o Zenitu je namreč jasno razviden ogromen vpliv, ki ga je imel leto mlajši komunistični aktivist na Srečka Kosovela in ki se ga dotika tudi Vrečkova študija. Zadnji povzeti stavek: »a nima še [Zenit] onih zdravih imanentno proletarskih znakov na sebi, ki jih bo potrebovala umetnost bodočnosti; zatorej ostane le prehodna umetniška struja« natančno opiše, če ne že kar v resnici začrta (?), pesnikovo nadaljno svetovnonazorsko in umetniško pot; njgov »obrat v levo« (Vrečkova formulacija), ki je sledil skoraj neposredno po letu 1922.


__________________________________________________________________________________

Še enkrat hvala Ravelu Kodriču za sodelovanje pri oblikovanju Zauberberga! Kot sem zapisal že v uvodni objavi, je bila želja po tovrstnem dialogu eden od razlogov, zakaj sem z blogom sploh začel. Če ga želite sooblikovati tudi vi, vabljeni h komentiranju (bodisi da želite kaj popraviti, bodisi da želite kaj dodati) pod posameznimi objavami ali pa me kontaktirajte, da skupaj sestavimo novo. Vsekakor pa še naprej vabljeni k branju!