Uničite taylorjanske tvornice!

Vir: Srečko Kosovel: Ikarjev sen: dokumenti, rokopisi, pričevanja (Uredila Aleš Berger in Ludwig Hartinger). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. Stran 157.

Srečko Kosovel:

Kons

Tiger je skočil na krotilca
in ga raztrgal.
Zveri se ne da dresirati.
Za prirodo ni dresure.
Ljudi se ne da mehanizirati.
V mehaniki ni kulture.

Učite se od tega zgleda:
Karel Čapek R U R.
Iz Homunkulusov izbruhne človek.
Tisočkrat strašnejši.
Harmonija je dobrota.

Stopi z odra dompter.
Človek: to je nova beseda.
Uničite taylorjanske
TVORNICE!      HIŠA IZ
UNIČITE!      OPEKE.
Človek ni avtomat.

Od predvčerajšnjim je v prodaji nova, dvanajsta številka Pogledov. V njej je najti tudi mojo recenzijo knjige Janeza Vrečka: Srečko Kosovel: monografija (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011), ki zaokroža Kosovelova Zbrana dela. Prispevek je objavljen pod naslovom "Slovensko, sodobno, evropsko in večno", kot je svoje življenje opisal pesnik sam.

Odlomek iz recenzije:

Razprava pa je torej v glavnem osredotočena na Kosovelov konstruktivizem, pri čemer Vrečko ostro polemizira z večino drugih raziskovalcev, ki so to povezavo največkrat ovrgli. Razlikuje med konsi, ki so nastajali še pod vplivom zenitizma, imenuje jih kompleksi, ter med konsi, ki so nastajali po njegovi natančnejši (z Grahorjevo pomočjo, mimo revije Zenit) seznanitvi s samim virom konstruktivizma in so »zgrajeni po načelu gruzifikacije [je maksimalna obremenitev teme], fokusizacije in prostorsko-časovne protigravitacijske teorije Ela Lisickega, Selvinskega, Zelinskega in Tatlina«. Pri prvih je šlo za poigravanje s formo, naključno sopostavljanje časopisnih naslovov, brez investicije pomena in prostorske dimenzije – kasneje te svoje poskuse s samokritičnim humorjem imenuje »zenitistične štrudlje«. Ko pa prestopi »most nihilizma« – kot slikovito in subtilno svoj razvoj označi pesnik – in prenese likovna in predvsem arhitektonska spoznanja v literaturo, nastane pravi literarni (Kosovelov) konstruktivizem oziroma nastanejo pravi konsi: pri slednjih gre torej za biološko spojenost oblike z vsebino, za organsko konstrukcijo – namesto futurističnega Maschinenkunst konstruktivistični Kunstmaschine. Poleg semantične imajo pravi konsi vsekakor tudi prostorsko dimenzijo; prostorsko je potrebno dojemati vstavljanje inženirskih skic in podobnega "neumetniškega" in "življenjskega" materiala v pesmi, pa tudi nelinearno postavitev besed, pri kateri gre za to, da črke »rasto v prostor« in da besede postajajo stvari (in ne predmeti; po asociaciji s stvarstvom, ki nakazuje predvsem avantgardistično tendenco po vstopu v življenje oziroma modernistično težnjo po pristnejšem izkustvu realnosti). S stališča sodobne literarne teorije se zdi še posebno izjemna ugotovitev, da pri tradicionalnih lirskih pasažah v konsih nikakor ne gre za »Kosovelovo eminentno lirsko naturo, ki je ni mogel preglasiti noben izem dvajsetih let«, ampak taki vstavki delujejo kot tuji fragmenti, montirani v pesem, v funkciji potujitvenega efekta.

Celoten tekst je že dosegljiv v internetnem arhivu Pogledov; kliknite semle.


P. S.
Post o Proustovem Iskanju izgubljenega časa coming really soon. Čisto res.