V nadaljevanju sem analizirano prozo
razvrstil glede na to, katera žanrska
struktura prevladuje oziroma katerega žanra so. Zaradi omejenega prostora
izpostavljam zgolj nekatere najznačilnejše predstavnike posamezne "paradigme",
vsak avtor pa je navadno uvrščen v tisto, ki je v njegovem dosedanjem opusu
prevladujoča. Zunaj žanra sem upošteval tudi kriterij kvalitete – če bi to
načelo upošteval tudi znotraj žanra, bi namreč ostal zgolj z naslovom ali dvema.
KRATKA
ZGODBA
od
poetike male zgodbe do impresionizma
 |
| U. Sterle: Večno vojno stanje. Via RŠ: vir. |
Osredotočenost na ljubezenski,
partnerski odnos je najpogostejša poteza sodobne kratke proze najmlajših
avtorjev. Sam bom tako prozo raje kot minimalizem, ki je obremenjen termin,
imenoval
poetika male zgodbe. Povezana
je, kot je bilo že omenjeno, s tematiko slehernikov oziroma z opisovanjem
nekega vsakdana, ki je vsakdan (post)moderne nenehno trajajoče eksistencialne
krize ali pa kriza kot nek zunanji dogodek to rutino preseka, pri čemer navadno
problematizira tudi njeno dotedanjo letargijo. Znotraj prve generacije je
najznačilnejši predstavnik te poetike
Aleš
Čar (
V okvari, 2003 in
Made in Slovenia, 2007), čigar kratke
zgodbe to poetiko zastopajo skoraj paradigmatično in nadaljujejo ter
poglabljajo tradicijo starejših (postmodernističnih), carverjevskih avtorjev. Pri
Poloni Glavan (
Gverilci, 2004) so izraziteje v ospredju eksistencialna vprašanja,
med starejše avtorje pa spadata še
Matjaž Brulc (
Diznilend, 2005 in
Kakor da se ne bi zgodilo nič, 2009), ki je slovensko kratko prozo obogatil za celo
paleto raznih marginalcev, in
Orlando
Uršič (
Sadovnjak, 2009). Po drugi
strani je zasnova kratkih zgodb
Urške Sterle
(
Vrsta za kosilo, 2006 in
Večno vojno stanje, 2010) in
Roberta Simoniška (
Melanholična zrenja, 2010) že skoraj impresionistična, za razliko
od zgoraj naštetih klasično zgodbo zabrisujejo refleksija, fragmentarizacija,
pri slednjem tudi poetizacija in detajlni opis in pri prvi esejizacija, ki v
besedila vnaša družbeno-kritičnost, katere cilj je navadno razgraditev spolskih
in drugih stereotipov. V drugi generaciji zbirki
Gregorja Rozmana (
Crux.ansata,
2009 in
Tapkanje na mestu, 2011) prinašata
izjemno kratka besedila, v ospredju katerih je svobodna, hedonistična erotika,
presejana skozi humor in ironijo, tudi parodično navezavo na klasike slovenske
književnosti; proza
Tine Bilban (
Interferenca, 2010) in
Tine Grandošek (
Draga Tina, 2009), pa je še najbližje "modelu" Polone
Glavan – v obeh prvencih je tudi po ena zgodba s fantastičnimi elementi.
fantastika
in znanstvena-fantastika, pravljica
 |
| S. Pregelj: Svinje brez biserov. Via Goga: vir. |
Posebnost prve generacije je kratka
proza
Sebastijana Preglja, ki v
svojih prvih zbirkah (
Burkači, skrunilci in krivoprisežniki, 1996;
Cirilina
roža, 1999 in
Svinje brez biserov,
2002) tradicionalnost, konzervativnost starosvetne vaške skupnosti obnavlja in
prenavlja s fantastičnimi elementi; preroškimi sanjami, skrivnostnimi ali
zlosutnimi znamenji, čudeži, krščansko simboliko itd. Zanimivo, da je v svoji zadnji
zbirki (
Prebujanja, 2011) ta model
skoraj v celoti opustil v korist poetike male zgodbe. Nekatere zbirke kratkih
zgodb
Sanje Pregl (
Lahko bi bili angeli, če bi angeli obstajali,
1998 in
Zgodbe iz drugega nadstropja,
2008) so pravzaprav zbirke pravljic, ki pa jih napaja nekakšna new-age, zen
duhovnost. Med avtorji druge generacije je opazna izrazitejša naslonitev na
fantastični, grozljivi in znanstveno-fantastični žanr. Po kvaliteti izstopa
kratka proza
Nejca Gazvode, ki bi ga
lahko zaradi njegovega zgodnjega nastopa uvrstili celo v prvo generacijo – njegovo
prvo zbirko (
Vevericam nič ne uide, 2004)
so kot Brulčevo (ki je izšla leto kasneje) zaznamovali posebneži in marginalci,
toda druga (
Fasunga, 2007) poglablja
fantastične elemente, elemente grozljivke, pogosto sicer povezane z nadčutnimi
sposobnostmi posebnežev ali z njihovo norostjo, predvsem pa vnaša v kratko
prozo znanstveno-fantastične, pogosto antiutopične prvine. Nekatera besedila iz
prvencev
Vesne Lemaić (
Popularne zgodbe, 2008) in
Gregorja Lozarja (
Spačene, 2009)
so na meji s pravo znanstveno-fantastično in grozljivo zgodbo.
humoristična
kratka zgodba, humoreska
Kratka proza s humoristično vsebino ali prava
humoreska nista pogosti. Sem bi lahko uvrstili zgolj nekatere zgodbe iz prvenca
G. Lozarja, razen tega pa sta predstavnika tega modela dva; to sta
Matej Krajnc (
Psalmpsesti, 2004) in
Klemen Pisk (
Pihalec, 2007). Značilen zanju je mestoma absurden, fantastični
humor, glavno gibalo njune komedije pa sta karikatura in slikovite baročne
primerjave.
ROMAN
ljubezenski,
erotični in družinski roman
 |
| G. Babnik: V visoki travi |
V prvi generaciji (oziroma nekje na meji med
obema) po kvaliteti izstopa proza
Gabriele
Babnik (
Koža iz bombaža, 2007 in
V visoki travi, 2009), ki v prvencu z
Afričanom kot prvoosebnim pripovedovalcem vnaša svež pogled v slovensko oziroma
zahodno družbo, v drugem romanu secira erotična hrepenenja in razočaranja
ženske srednjih let; oba pa prinašata prepoznavno poetično pisavo.
Vesna Milek v svojih dveh romanih (
Kalipso, 2000 in
Če, 2005) utrjuje postmoderni spleen, zaradi klišejizacije in
drugih trivialnih elementov pa sta deli na meji s pravim ljubezenskim romanom. Za
romana
Sedmi val (2008)
Irene Svetek in
Naj počiva v miru (2011)
Irene
Velikonja je določujoča tematika odnosov v družini, zato bi ju lahko
imenovali za družinska romana.
Sanja
Pregl v svojih romanih
Ferdinand
(1997) in
Angel varuh (1999)
sinkretično spaja ljubezenski roman s kriminalko; prvi je zanimiv predvsem
zaradi končnega preobrata, v katerem se izkaže, da lahko morilkina roka seže
tudi iz onostranstva, v drugem je zgodba razpršena na več ravni romaneskne realnosti.
V drugi generaciji bi lahko izpostavili romanopisje
Eve Kovač (
Tri pike,
2005), ki nadgrajuje ljubezensko temo s fragmentarnostjo in poetičnostjo, in
Eve Petrič (
Vsi so jedli suši,
Škatla brez kože, lebdeča, oba 2009), ki tematizira motnje v prehranjevanju in
argentinske
desaparecidos. Kar se
tiče žanra ljubezenskega romana, pogosto križanega z elementi kriminalnega,
Tanja Frumen, že omenjeni založniški
fenomen, pač tudi zaradi svoje mladosti kaže vse značilnosti nedozorele, povsem
trivialne proze – patetika, klišejskost, nehotena komičnost, nelogičnost
dogajanja itd.
grozljivi,
fantastični, znanstveno-fantastični in antiutopični roman ter fantazijska
pustolovščina
 |
| V. Lemaić: Odlagališče. Via Pogledi: vir. |
Med starejšimi avtorji sta
Sebastijan Preglej (
Leta milosti, 2004;
Na terasi babilonskega stolpa, 2008 in
Mož, ki je jahal tigra, 2010) in
Robert Titan Felix
(
Portal, 1996;
Sanja in samostan, 2005 in
Pontifikat,
2008) tista ustvarjalca, katerih dela so najbolj prežeta s fantastičnimi
prvinami, ponekod povezanimi s postmodernistično estetiko. Druži ju tudi
izrazito navezovanje na religiozno, predvsem krščansko simboliko, pa tudi razna
poganska izročila in ljudsko vraževerje; s čimer nadaljujeta prozo t. i.
pokrajinske fantastike iz 90. let. Če se Pregelj s fabulativno strukturo mestoma
približuje popularnim konspiracijskim ali verskim trilerjem v stilu Dana
Browna, se Titan Felix v večji meri navezuje na tradicijo gotskega romana, v
svojem zadnjem delu na njeno kulturno, popularno različico, na t. i. gotsko
oziroma hevimetalsko subkulturo. V drugi generaciji so fantastični elementi
zaznamovali strukturo romanov
Sanjajo tisti, ki preveč spijo (2007) in
V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta (2009)
Nejca Gazvode.
Roman
Odlagališče Vesne Lemaić je blizu pravemu antiutopičnemu romanu, poglabljata ga
lezbična erotika in kritika falocentričnosti, ki se v matriarhalni družbi kaže
skozi, tudi povsem iracionalno represijo. Po uspehih knjig in filmov
fantasy žanra je tudi v slovenščini
nastalo kar nekaj fantazijskih pustolovščin, vendar njihova kvaliteta, tudi zaradi
mladosti avtorjev, krepko zaostaja za slavnimi vzorniki. Še največ pisateljske
veščine je izkazal
Urban Klančnik v
Kaliusu, ki poleg pretirane
osredotočenosti na akcijo in pogostih žanrskih klišejev premore vsaj nekaj
suspenza in imaginacije.
pravljični,
mitološki roman
 |
| N. Kokelj: Slamnata dežela. Via Goga: vir. |
Posebej izpostavljam ta podžanr fantastičnega romana, ker
gre pri njem za prav posebno strukturo, ki spominja na ljudske pravljice
oziroma strukturo mita. Sem je mogoče uvrstiti dve izraziti avtorski pisavi. V
prvi generaciji je to romaneskni opus
Nine
Kokelj (
Milovanje, 1998;
Sviloprejka, 2002;
Poletje s klovnom, 2009 in
Slamnata dežela, 2010), skozi katerega lahko zasledujemo vedno večjo
fragmentarizacijo in poetizacijo, do zadnjega romana, ki je že blizu sodobni
poeziji. Če je namreč v
Milovanju še
zaslediti neko zaokroženo zgodbo, če je njegova fragmentarnost še motivirana z
duševnostjo, norostjo pripovedovalke, je v naslednjih knjigah zgodba romanov
raztreščena na poetične slike, polne pravljičnih likov in fantastičnega
dogajanja; le središče ostaja isto – žensko ljubezensko hrepenenje. V drugi
generaciji je to prvenec
Nataše
Kramberger Nebesa v robidah
(2007), refleksivna, izredno ritmična, asociativna, poetična proza, prežeta s
toplim, vitalističnim humorjem. Čeprav je v njej najti elemente družinskega
romana in romana odraščanja, je za njeno fragmentarnost odločujoča navezava na
mitologijo oziroma pravljične »svete ribe«. Pravljice so tudi sestavni del romana
Tanaja (1996)
S. Pregl.
poetika
male zgodbe in tematika obrobnežev, posebnežev in slehernikov
 |
| J. Hudolin: Objestnost. Via Mladina: vir. |
Marginalci,
propadleži, obtičali v osebnostni krizi, večni študentje, narkomani naseljujejo
svet romana
Igra angelov in netopirjev (1997)
Aleša Čara, ki ga zaznamujejo močne
fantastične prvine, medtem ko je osrednja literarna oseba romana
Pasji tango posebnež, ki si ne zna
urediti ljubezenskega življenja, zna pa komunicirati s psi. Sem lahko uvrstimo
tudi roman
Kri na dlaneh Titana Felixa, pripoved o murskosoboški
narkomanski sceni, ki že po naslovu spominja na kriminalko, katere prvine, tako
kot
Pasji tango, med drugim združuje.
Drugi predstavnik te proze je
Jurij
Hudolin s knjigama
Objestnost (2005)
in
Vrvohodec (2011), prva je
pikareskni roman s ključem, ki pripoveduje o poetu, ki svojo poezijo živi boemsko,
hedonistično in predvsem alkoholizirano; zadnja nekakšna predzgodba prvega in
drugega romana, o spretnem alkoholiku in brezvestnem špiclju. Izpostaviti je
potrebno še roman
Requiem za gospo Goršičevo Mateja Krajnca, v
katerem ostareli Goršič rahlo zmedeno, s ponavljanji in zastranitvami, vendar v
enem neprekinjenem celodnevnem monologu pripoveduje svojo malo nostalgično,
malo hudomušno zgodbo o rajnki gospe Goršičevi, predvsem pa o njeni obsežni in
večinoma prav tako rajnki žlahti; mala zgodba
par excellence. V drugi generaciji je edini pravi predstavnik proze
s tematiko obrobnežev najbrž
Gazvoda
z romanom
Camera Obscura, kjer je
marginalnost/posebnost literarnih oseb močno povezana s travmo iz otroštva
oziroma s pop-sadomazohistično emo subkulturo.
kriminalni
roman
 |
| Z. Benčič: Psi brezčasja. Via Pogledi: vir. |
Prvine kriminalnega romana sem ob posameznih delih omenjal že sproti
v dosedanji analizi (predvsem posamezni romani
Gazvode,
Preglja,
Preglove,
Titana Felixa itd.). Prava
kriminalka je sicer pri najmlajših avtorjih priljubljena, a je z njo podobno
kot s fantazijsko pustolovščino – predvsem mladost, nezrelost avtorjev je
kriva, da težko govorimo o kakšni bistveni kvaliteti; najbolj manjka suspenza,
ki je za ta žanr seveda bistven. Ne le zato izstopa prvenec
Zorana Benčiča:
Psi brezčasja (2011), noir kriminalka v stilu Raymonda Chandlerja,
ki jo odlikujejo predvsem ekspresivni, mestoma skoraj manieristični opisi
dogajalnega prostora, prežeti s črnim humorjem in družbeno-kritiko. Kot pogojno
zanimive bi izpostavil kvečjemu še
Rdečo mesečino Dušana Dima, morda eno
prvih slovenskih eko-kriminalk;
Trst: ljubezensko-politični triler Aleša
Fidlerja, ki nasprotno pooseblja kapitalistično ideologijo, po kateri je
morala tam, kjer je denar (maščevanje, ki ga bogataš nameni povzročitelju
nesreče, v kateri sta umrla njegova noseča žena in hči, je zverinsko, skoraj
božansko v smislu, da je kazen bolj zločinska od samega zločina) in romana
Ireneja Jeriča (
Dež, 2001 in
About Ray,
2004), katerega pisanje je prežeto s pubertetniškim svetoboljem in
emo-pesimizmom (njegova literarna junaka umirata z olajšanim nasmehom na
ustnicah).
roman
odraščanja
 |
| G. Vojnović: Čefurji raus! Via blog.siol.net: vir. |
V prvi generaciji se je tej temi največ posvečal
Orlando Uršič (
Gosposka, mater si ozka, 1996 in
Tadejev dež, 2008), v ospredju njegovih del je problematični,
uporni mladostnik, ki pa je tak pravzaprav zaradi socialnega, malomestnega okolja,
v katerem odrašča in ki ga omejuje ali nanj pritiska s svojimi zahtevami. Pri
Pastorku Jurija Hudolina (2008) je v
ospredju kritika nasilja v družini in družbi, oboje pooseblja brutalni
Benjaminov očim Loris Čivitiko, veliki tranzicijski kapitalist. V drugi
generaciji, ne le zaradi celotne medijske zgodbe, ampak predvsem po svoji
kvaliteti izstopa prvenec
Gorana
Vojnovića Čefurji raus! (2008),
ki z izredno prepričljivostjo pripoveduje o odraščanju v ljubljanskih Fužinah.
esejiziran
roman, intelektualni, eruditski roman
V generaciji sedemdesetih se
esejizacija v manjši meri pojavlja npr. v delih
A. Štegra (
Včasih je januar sredi poletja, 1999),
R. Titana
Felixa (
Pontifikat, 2008) in
G. Babnik
(
Koža iz bombaža, 2009). V generaciji
osemdesetih je izrazito prisotna v prvencu
Aljoše
Harlamova Bildungsroman (2009),
kjer se prepletajo kritika kapitalizma, zaverovanosti v nove komunikacijske
tehnologije in kritika populistične demokracije, in v delih
Tomaža Janežiča (
Markizino maščevanje, 2007;
Projekt Imperator, 2007;
Neptunovo vstajenje,
2008;
Oko oblasti, 2009 in
Smisel in revolt, 2010), pri katerih esejizacija
blokira razvoj žanrske strukture (zgodovinskega, znanstveno-fantastičnega in
ljubezenskega romana), ta pa znižuje kvaliteto esejizacije. Janežičeva
erudicija se v pripovedovalskih komentarjih osredotoča predvsem na razmerja med
spoloma, ki jih obravnava z vidika psihologije in psihoanalize, medtem ko sama
zgodba pogosto zapade trivializaciji ljubezni, poveličevanju popolnega telesa
in erotike ter stereotipnemu prikazovanju ženske, ki pogosto meji že na
mizoginijo.
roman
new age duhovnosti
V new age duhovnosti se napajajo roman
Mee Valens Milost in nekatera dela
Mateja
Pollicka (npr.
Skesani odmev,
2008 in
Renesančni človek, 2008). Izredno
zanimiv in nekaj kvalitetnejši je opus
Janje
Rakuš (
Električna zadrga:[citoplazmatični remix], 2004;
Amsterdam12.75 RAM: nevrotransmitrski evangelij, 2006;
Hotel Andro.gen: (lingvistični kabaret), 2010), ki že s podnaslovi
svojih del opozarja na navezave na sodobno znanost, predvsem biologijo in
nevrologijo, s katero literarne osebe podpirajo svoja prepričanja o »matrici
višjega sebstva«. Njeni romani so pogojno rečeni eksperimentalni; fragmentarni,
asociacijski, s svojo multimedialnostjo pa spominjajo na hipertekst – v
besedilo so vključene povezave na internetne strani, na katerih se nahajajo
glasbene in video vsebine.
humoristični,
satirični roman
 |
| M. Krajnc: Magdalena. Via emka.si: vir. |
Daleč najbolj plodovit pisec humorističnega romana je
M. Krajnc (npr. trilogija
Radoslav, 2005;
Magdalena ali Kis-dur, 2006 in
Edvard,
2007;
Domen Fras: metapošizični roman,
2006), zanj je značilna satira na vsakdanjo družbeno resničnost, predvsem na
svet estrade, o katerem pripoveduje njegova na avtobiografski snovi utemeljena
trilogija o glasbeniku; svojim knjigam neredko dodaja tudi zgoščenke (ob
trilogiji lahko poslušamo glasbo, ki naj bi bila delo osrednjega protagonista);
mestoma pa njegov absurdni humor meji že na nonsens. V prvi generaciji lahko sem
uvrstimo še dva slogovno zelo posebna romana, in sicer
Učiteljice (2010)
Andreja
Predina, ki ima večpramensko
strukturo, pri čemer posamezne niti zgodbe na videz naključno prekinja in se k
njim poljubno vrača, kar ustvarja poseben suspenz in krepi komiko; ter
Smreko bukev lipo križ (2009)
Boruta
Goloba, ki je spisana v ritmičnem slogu, da skoraj spominja na niz sentenc
ali na logično dokazovanje, v slovensko literaturo pa prinaša osvežujočo satiro
podeželskega, vaškega in na drugi strani malomeščanskega okolja.
potopisni
roman
 |
| A. Šteger: Včasih je januar sredi poletja. Via MMC: vir. |
Edina predstavnika sta
Polona
Glavan z romanom
Noč v Evropi
(2001) in
Aleš Šteger z romanom
Včasih je januar sredi poletja (1999). V
prvem nočno vožnjo z vlakom v Amsterdam doživimo s perspektive več literarnih
oseb različne narodnosti; v ospredju so eksistencialna problematika in tematika
ljubezenskih odnosov ter razgrajevanje nacionalnih stereotipov; v drugem pa z
Alešem in Majo potujemo v Peru; Štegrova deloma avtobiografska pripoved je
izjemno poetična, sugestivna proza (v roman so vstavljeni tudi avtorjevi
pesniški teksti), ki se osredotoča na bivanjska vprašanja zahodnega popotnika,
njegovo občutljivost na drugo in drugačnost. Gre tudi za enega redkih sodobnih slovenskih
romanov, ki dopušča širše opisne odlomke.
___________________________________________________________________________________
Članek je izšel v zborniku ob desetletnici
Festivala mlade literature Urška z naslovom
Urškinih deset (Ljubljana:
JSKD, revija
Mentor, 2012). V celoti je dosegljiv
tukaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar