Na današnji dan: rojstvo revije Zenit

Prva stran prve številke. Vir: digitalni arhiv.

Človek – To je naša prva beseda.

Iz samote srepih zidov in prekletih ulic, iz mračnih globin podzavesti in pošastnih noči stopamo pred vas kot apostoli, kot preroki, da prerokujemo UMETNOST ČLOVEKA.
Človek je center makrokozmosa, umetnost in filozofija pa krožnici njegovega najvišjega spoznanja – najvišje zavesti. Najvišja manifestacija duha in duše. DUH, polbog Anarh želi sredi kaosa postati vladar – "vsevolod" [vselovod?], postati bog. Želi si – da bi iz kaosa ustvaril delo. Toda edini stvarnik je umetnik, ki v ustvarjenem delu zmeraj uteleša Človeka. Umetnik je utelešenje in strašno hrepenenje po tem, da bi razodel: Človeka. Umetnik je Razodetje – Božje Oznanilo – Strašna Sodba: Človeka. Je neskončni alef [krugozor], ki nima začetka ne konca na smrtno divjem vrtenju Zemlje skozi prostore. Njegov center je ZENIT – edina odrešitev človekova – njegovo edino zveličanje. Umetnik kot inkarnacija višjega trpi, ko zgoreva v svojih lastnih in vsečloveških bolečinah. Je krik ponižane duše za odrešitvijo. Metakozmični krik – krik globokih brezen naših notranjih sfer.
Globoko smo potonili v prepad duše in mi hočemo iz nas iziti z Novim Človekom, z novo svetlobo v mrak starih črnih dni, naše žalostne nemladosti. Mi bomo prinesli nov ogenj [žaru], ki bo svetil v mraku Jugoslavije.
Mi želimo na dan prinesti naš notranji obraz.

(Ljubomir Micić: Čovek i Umetnost, v Internacionalna revija za umetnost i kulturu Zenit, 1. februar 1921, prva stran)

Kot me je opozorilo Društvo za domače raziskave preko Istorijskega arhiva Beograda je na današnji dan v Zagrebu leta 1921 izšla prva številka avantgardistične mednarodne revije za umetnost in kulturo Zenit, ki je zadnji dve leti (1924–1926 izhajala v Beogradu). 

Na spletu je sicer dostopen celoten digitalni arhiv Zenita: tule. Obstajal je tudi cel blog, posvečen reviji: Zenitizam, kjer so skrbeli tudi za objavljanje tekstov in prispevkov o reviji, pa zdaj, kot je videti, žal ne deluje več.

O Zenitizmu in o Kosovelovem odnosu do revije piše Janez Vrečko v monografiji k Zbranim delom Srečka Kosovela (o tej knjigi sem sicer že pisal za Poglede, odlomek teksta pa je objavljen tudi na Zauberbergu) takole:

Detajl z zadnje strani prve številke; kolaž-reklama. Vir: arhiv.

Iz vsega tega je mogoče narediti naslednji sklep: da je bil Zenit od poletja 1924 (morda tudi pred tem, le da o tem nimamo podatkov) pa do pozne pomladi 1925 tista avant­gardistična revija, ki jo je Kosovel resno in podrobno študiral. Vse druge revije, ki jih je dobival v tem času — v zapuščini sta ohranjeni dve, revija 25 in Energie futuriste –, so bile zanj povsem brez pomena, saj je že stopal na »levo«, na »pozitivno stran«, in si je v ta namen omislil drugačno literaturo, ki so mu jo skrbno prinašali njegovi levo orientirani prijatelji vse od Grahorja, Krefta, Kermavnerja, Delaka in drugih.

V času, ko je literaturo o avantgardističnem dogajanju najbolj potreboval, je lahko iz Zenita zvedel marsikaj o pogla­vitnih tendencah berlinskega konstruktivizma, o usmeritvi De Stijla, o madžarski avantgardi, o ruskem suprematizmu in konstruktivizmu, o čeških poetistih, italijanskih futuristih itd. Že leta 1921, v prvem letu izhajanja, je v 3. številki Ze­nita Micić med knjigami, ki jih je dobilo uredništvo, omenil dve Marinettijevi, Manifesti futuristi in Les mots en liberté futuristes iz leta 1919 s štirimi poetološkimi manifesti. Vse to ga je napeljevalo k iskanju novih virov, knjig in revij in k diskusijam s Černigojem, prijateljem Grahorjem in morda še s kom.

Pomembno je poudariti, da je »časopis Zenit užival v sve­tu ugled edinega jugoslovanskega glasila, ki je bilo v začetku dvajsetih let enakopravno vključeno v mednarodna avantgar­distična gibanja«. (Subotič 1983: 51) Bilo bi nenavadno, če Kosovel tega ne bi opazil, tem bolj, ker je bil to tudi Kosove­lov pesniški čas. Holandski časopis De Stijl je npr. Zenit pri­števal med pet svetovnih časopisov, ki so bili takrat posebno vplivni; do leta 1922 so Zenit poznali že v dvanajstih državah v več kakor šestdesetih časopisih in revijah (gl. Zenit 1922: 21), kar pomeni, da je zares obvladoval kar »šestino zemeljske krogle«, kot se je s tem bahal njegov glavni urednik Micić.

Zenit je v resnici deloval le kot kulturni posrednik, saj je sam bil ustvarjalno impotenten in s svojimi pesniškimi stvarit­vami in njihovo retorično apelativnostjo, ki je bila na začet­ku izrazito mesijansko ekspresionistična, potem dadaistično destruktivna in slednjič kompilatorična, ni presegel bledega posnemanja velikih pesniških imen avantgarde. Podobno je bilo tudi na diskurzivni ravni. Njegov pomen je torej prav v prenašanju tujih idej in stvaritev, skoraj nič pa v njegovi ustvarjalnosti.

(Janez Vrečko: Srečko Kosovel. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011, str. 78–79)