Novi gozdovi na Zauberbergu

Dragi bralci in zasledovalci, dragi naključni obiskovalci ("kako poetično sem bleknu"): Če pogledate podnaslov bloga, boste opazili, da se na Zauberbergu pripravljajo določene spremembe. O teh sem razmišljal že dlje časa in prišel predvsem do zaključka, da mi kronično manjka točno tega - časa namreč. Objave še zmerom le počasi capljajo za mojim delom v okviru doktorske disertacije; tako sem v zadnjem mesecu šele začel póstati poudarke iz knjige, ki sem jo prebral že ohoho lani. In še vedno ni gori skoraj nič slovenskega materiala, razen občasnih preusmeritev na moje sprotno publicistično recenziranje slovenističnih monografij, ki se lotevajo tem iz modernizma. Četudi je več kot očitno, da so vam ravno domača poglavja najbolj zanimiva - sodeč po bloggerjevi statistiki je daleč najbolj priljubljena objava ta o Grafenauerjevi esejistiki, kar me neizmerno veseli.

Morda se v luči tega zdi še toliko bolj nesmiselno širiti tale blog z novimi temami iz literarne vede. Po drugi strani pa verjamem, da bo to nekoliko popestrilo meni delo in vam branje. Vsekakor pa je moja želja še naprej čim bolj in vedno bolj redno objavljati o modernizmu in modernističnem romanu ter se kmalu lotiti slovenskega modernizma in slovenskega modernističnega romana. Je pa treba razmišljati tudi že za naprej; čeprav mi je modernizem izredno zanimiva tema in nedvomno dovolj široka, da lahko na njej delam celo svoje (akademsko) življenje, so vendar tam zunaj tudi druge teme, ki so me, me in me bodo še zanimale. 

Najprej sem razmišljal, da bi tem drugim problemom literarne vede posvetil nov blog, pa sem se hitro streznil. Že tako komaj urejam ta dva, ki ju urejam, četudi sem s Pisunom ravno te dni ujel tekoče leto (zdaj lahko tam preberete celotno mojo relevantno publicistiko do 2013), poleg tega pa bom v naslednjih mesecih počasi lansiral tudi njuni angleški verziji (že vnaprej: pardon my english), saj je bila moja želja vedno čim širša zainteresirana publika - poleg tega vsebin o slovenski literaturi, ki bi bile namenjene mednarodni javnosti, kronično manjka. 

V naslednjih dneh, tednih in v prihodnosti pričakujte na Zauberbergu torej tudi objave iz drugih poglavij literarne vede. Najprej se bom lotil nezanesljivega pripovedovalca, s pomočjo katerega sem diplomiral (kako poredno se to sliši); potem pa bom v objavo dal tudi mojo obsežno raziskavo o sodobni slovenski prozi avtorjev, rojenih po letu 1970 - to je tema, ki si gotovo zasluži širše pozornosti, obenem pa nekaj, pri čemer mi lahko, dragi bralci slovenske sodobne literature, nedvomno pomagate. No, potem pa v skladu z mojimi raziskovalnimi interesi dalje; prenova Zauberberga mu bo omogočila plodno življenje tudi po tistem zaenkrat še galaksije oddaljenem datumu, ko nazadnje doktoriram. To pa še ni vse (če pokličete v naslednjih petih minutah ... eh ...), v pripravi je tudi manjše presenečenje! O njem več, ko bo čas za to.

Vabljeni torej k nadaljnjemu vzpenjanju na Zauberberg in vesele praznike!

James Joyce na jajcu. Via High Modernism on Myspace: vir.

Rudi Šeligo, novi roman in potujitev

Že pred časom je v Pogledih (številka 21, 14. novembra 2012) izšla moja recenzija 11. zvezka Interpretacij Nove revije, ki je bila posvečena Rudiju Šeligi. V celoti si jo lahko preberete na straneh Pogledov ali zdaj tudi v mojem digitalnem arhivu, na blogu Aljoša Harlamov, pisun.

Tukaj objavljam samo enega od poudarkov iz knjige; o dehumanizmu novega romana, o katerem sem sicer pisal že v objavi z naslovom Janko Kos Already Did It! ali francoski novi roman in modernizem.

Rudi Šeligo © Jože Suhadolnik. Via Mladina: vir.

Skoraj natanko tako kot Šklovski namreč tudi Robbe-Grillet meni, da ljudje zaznavamo popačeno podobo sveta, ki ga s svojo nenehno prisvojevalsko, antropocentrično, subjektivno dejavnostjo prilagajamo človeški meri, torej humaniziramo. Zato kamen (naslov prve Šeligove prozne zbirke!) za nas ni več "kamnit", ni več to, kar je sam na sebi, temveč je le to, kar je za nas, videno skoz naše antropomorfizirajoče oči. Kamen je za nas vselej nekaj interesno zaznamovanega: gradbeno sredstvo, nakit, orožje; tudi kadar je za nas "zgolj" lepi predmet, imamo do njega svoj človeški interes, in sicer paradoksno v obliki "brezinteresnega ugajanja", itn. Robbe-Grilleteva zamisel za novi roman je zato taka: odstraniti je treba ta "za nas", našo percepcijo sveta je treba dehumanizirati, da bi lahko spet ugledali izgubljeni svet v njegovi biti, torej tak, kakršen je; to je naloga literature, novega romana. Od tod potem brezsubjektivni, nevtralni reizem, ki se osredotoča na natančno, počasno beleženje predmetnega sveta in se pri tem izogiblje vsakršnemu antropomorfizmu, vsakršni humanizaciji, v skrajni posledici: vsakršnemu pomenu. – Če zadeve razumemo dobesedno (in ne tudi po smislu), potem je po vsem sodeč prav radikalni reizem najčistejši primer potujitve.

Tomo Virk: Krajša proza Rudija Šeliga. V: Tomo Virk et al, Niko Grafenauer (ur.): Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova revija, 2011 (Zbirka Interpretacije), str. 12–13.

Tihožitje in opis

Rene Magritte: Portret (1935). Vir: Wikipaintings

V medigri likovne kompozicije in upodobitve vsakdanjih objektov tihožitje odpira prostor vsakdanjega sveta; konstruira modele novih prostorskih odnosov, ki so sredstvo, s pomočjo katerega naseljujemo ta svet na alternativne načine. Na tej osnovni ravni, kot kompozicijsko obliko, lahko pojem tihožitja v popolnosti apliciramo na moderno literaturo. Posebno osupljive so tri vzporednice: osredotočenost na ne-pomembne materiale, intenca, da je material predstavljen v neki surovi obliki, nepodrejenost reprezentacijski strukturi zapleta [plot], in želja po razgaljanju prostorskih vzorcev izkušnje, namesto časovne organiziranosti doživljanega časa.
[...]
Na tehnični ravni si moramo literarno tihožitje predstavljati kot avtonomen opis ali sliko, pri katerem besedilo ne sledi več pripovedovanju, ampak se zadržuje na detajlih in organizira prikaz slike. Rezultat tega je podoba, vendar ne v kakršnemkoli vizualnem smislu – besedilo ni ekfraza stvarnega oziroma fikcijskega platna –, ampak v smislu shematizacije področja realnosti, katerega red opazujemo znotraj umetniške prezentacije. Taka avtonomna slika služi različnim namenom, a skupni vložek le-teh je, kot se zdi, na novo ovrednotiti nek del stvarnosti, ki je ujet v tihožitju.

Frederik Tygstrup: Still Life: The Experience of Space in Modernist Prose. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 263–264

___________________________________________________________________________________

Through the interplay of artistic composition and presentation of everyday objects, still life painting opens up the space of the everyday world; it constructs models of new spatial relations designed as means to inhabit this world in alternative ways. On this level of generality, considered as a compositional design, the notion of still life seems to apply perfectly to modern literature. Three parallels are striking: the focus on non-significant materials, the intention to present the material in some brute form, not subordinated to a representational plot-structure, and the interest in disclosing spatial patterns of experience rather than temporal organizations of existential time.

[...]

On a technical level, literary still life must be conceived of as a description or a tableau that is autonomized, where the text no longer follows a narrative path but instead dwells on details and organizes the presentation of the tableau. What results is an image, not in any visual sense — the text is no ekphrasis of a real or fictional canvas — but as a schematization of a field of reality, whose order is examined through artistic presentation. 

Such autonomized tableaux can serve different goals, but their common stake seems to be precisely to revaluate some piece of reality arrested in the still life.

Avantgardistični manifest in jezik

V svoji analizi futurističnih manifestov Marjorie Perloff opisuje prelom s političnim manifestom kot »transformacijo oblike, ki je bila tradicionalno razumljena kot sredstvo politične izjave, v literarni, lahko bi to imenovali tudi kvazi-poetični konstrukt« (Perloff [1986]*, 82). […] S preoblikovanjem zgodovinskega dogodka, ki ga je tradicionalno najavljal politični manifest, v poetični dogodek zgodovinske avantgarde definirajo jezik kot gonilno silo zgodovine, s tem pa je revolucionarna akcija neločljivo zvezana z jezikovno izvršitvijo samega manifesta: manifest je istočasno napoved in izvršitev lastne revolucionarne akcije.

Benedikt Hjartarson: Myths of Rupture: The Manifesto and the Concept of Avant-Garde. V: Astradur Eysteinsson & Vivian Liska (eds.): Modernism. Amsterdam/Philadelphia: John Benjamins Publishing Company 2007; str. 178–179

____________________________________________________________________________________

In her analysis of the futurist manifesto, Marjorie Perloff has described the break with the political manifesto as “the transformation of what had traditionally been a vehicle for political statement into a literary, one might say, a quasi-poetic construct” (Perloff [1986], 82). […] By transforming the historical event traditionally declared in the political manifesto into a poetic event, the historical avant-garde defines language itself as the driving force of history, thus making revolutionary action inseparable from the linguistic performance of the manifesto itself: the manifesto is simultaneously the declaration and the execution of its own revolutionary action.

_______________________

* Marjorie Perloff. 1986. The Futurist Moment. Avant-Garde, Avant Guerre and the Language of Rupture. Chicago, London: Chicago University Press