Že pred časom je v Pogledih (številka 21, 14. novembra 2012) izšla moja recenzija 11. zvezka Interpretacij Nove revije, ki je bila posvečena Rudiju Šeligi. V celoti si jo lahko preberete na straneh Pogledov ali zdaj tudi v mojem digitalnem arhivu, na blogu Aljoša Harlamov, pisun.
Tukaj objavljam samo enega od poudarkov iz knjige; o dehumanizmu novega romana, o katerem sem sicer pisal že v objavi z naslovom Janko Kos Already Did It! ali francoski novi roman in modernizem.
 |
| Rudi Šeligo © Jože Suhadolnik. Via Mladina: vir. |
Skoraj natanko tako kot Šklovski namreč tudi Robbe-Grillet meni, da ljudje zaznavamo popačeno podobo sveta, ki ga s svojo nenehno prisvojevalsko, antropocentrično, subjektivno dejavnostjo prilagajamo človeški meri, torej humaniziramo. Zato kamen (naslov prve Šeligove prozne zbirke!) za nas ni več "kamnit", ni več to, kar je sam na sebi, temveč je le to, kar je za nas, videno skoz naše antropomorfizirajoče oči. Kamen je za nas vselej nekaj interesno zaznamovanega: gradbeno sredstvo, nakit, orožje; tudi kadar je za nas "zgolj" lepi predmet, imamo do njega svoj človeški interes, in sicer paradoksno v obliki "brezinteresnega ugajanja", itn. Robbe-Grilleteva zamisel za novi roman je zato taka: odstraniti je treba ta "za nas", našo percepcijo sveta je treba dehumanizirati, da bi lahko spet ugledali izgubljeni svet v njegovi biti, torej tak, kakršen je; to je naloga literature, novega romana. Od tod potem brezsubjektivni, nevtralni reizem, ki se osredotoča na natančno, počasno beleženje predmetnega sveta in se pri tem izogiblje vsakršnemu antropomorfizmu, vsakršni humanizaciji, v skrajni posledici: vsakršnemu pomenu. – Če zadeve razumemo dobesedno (in ne tudi po smislu), potem je po vsem sodeč prav radikalni reizem najčistejši primer potujitve.
Tomo Virk: Krajša proza Rudija Šeliga. V: Tomo Virk et al, Niko Grafenauer (ur.): Rudi Šeligo. Ljubljana: Nova revija, 2011 (Zbirka Interpretacije), str. 12–13.
Ni komentarjev:
Objavite komentar