Čas je ena ključnih kategorij modernizma in modernističnega romana. V Mannovi Čarobni gori so relativnosti časa, vprašanju časa v literaturi ipd. posvečeni celi esejistični odlomki; problem razmerja med uradnim, državnim in osebnim, izkustvenim časom je ključen za interpretacijo Gospe Dalloway Virginie Woolf itd. Vendar je za samo strukturo romana čas morda le še pri Proustu tako odločilnega pomena kot pri Robbe-Grilletovem Vidcu. Razpad temporalnih razmerij v slednjem je namreč med glavnimi razlogi, zakaj bralec med procesom branja ne more izgraditi koherentne zgodbe in z gotovostjo odgovoriti na vprašanje, ali je Mathias umoril trinajstletno pastirico ali ne.
Osrednja
oseba romana je Mathias, trgovski potnik, ki se je vrnil na svoj rodni otok,
kjer upa, da bo uspel na hitro razprodati svoje blago – nič drugega kot ročne
ure – in se še isti dan vrniti z isto ladjo na celino. Zato ga čas neusmiljeno
preganja:
Ko pa bo naposled tam, ne bo smel zgubiti niti minute; prav ta kratki
čas, ki ga zaradi vrnitve ni mogoče podaljšati, je delal največ preglavic.
Ladijska družba mu res niti malo ni olajšala naloge: na teden sta vozili le dve
ladji in obe sta se vračali še isti dan, ena v torek, druga v petek. Na otoku
pa nikakor ni hotel ostati štiri dni, torej kar cel teden; ves ali domala ves
dobiček tega podjetja bi skopnel. Zato se je moral zadovoljiti z edinim in
prekratkim dnevom med prihodom ladje ob desetih in njenim odhodom ob šestnajsti
petnajst. Torej je imel na voljo šest ur in petnajst minut – to je tristo
šestdeset plus petnajst, torej tristo petinsedemdeset minut. Takole je računal:
koliko časa naj porabi za prodajo ene ure, če naj jih proda devetinosemdeset?
Tristo petinsedemdeset deljeno z devetinosemdeset … Računal je z devetdeset in tristo šestdeset in takoj dobil rezultat; štirikrat devet je šestintrideset – štiri minute za eno uro.Robbe-Grillet 1974: 89–90
Njegova natančna preračunavanja ur, dobička, razdalj, geometrijski opisi predmetnega sveta – njegovi (humanistični) poskusi obvladovanja sveta, ki si sledijo skozi celoten roman, mejijo že na obsedenost, na kompulzivno motnjo. Obenem pa ustvarjajo oster kontrast nepreglednemu prehajanju v prostoru in času, ko se fizični prostor prekrije z imaginarnim, spominskim in ko preteklost, prihodnost in sedanjost soobstajajo:
[1] Seveda ni nič vprašala. Potrudil se je in zdelo se mu je, da kar pošteno. »Dober dan, gospa,« je rekel, »kako kaj?« Pred nosom mu je zaloputnila vrata.[2] Vrata se niso zaloputnila, bila so še zmerom zaprta. Mathias je začutil, kakor da se ga loteva vrtoglavica.[3] Opazil je, da hodi preveč po robu na tisti strani, kjer nasip nima obzidka.Robbe-Grillet 1974: 92
Je [1]
prolepsa, vpogled v prihodnost, ko se je/bo dejansko lotil prodaje na otoku;
preteklost, spomin na neuspešno prodajo kje drugje; si samo zamišlja, kako bo,
medtem ko hodi po nasipu [3]? Če bi bilo res slednje, bi lahko v povezavi z [2]
prizora razumeli kot Mathiasovo preigravanje možnih scenarijev; vendar se meja
med tem, kaj je v besedilnem svetu realno, objektivno, in kaj imaginarno,
subjektivno, ob takem pripovednem načinu nepreklicno zabriše. Razpad časovnih
pomeni istočasni razpad vzročno-posledičnih razmerij.
Prisotnost
časovnih anomalij pa se še poveča po domnevnem zločinu: »Potnik se je približal
pultu, postavil kovček na tla med noge in naročil absint. Potnik je že hotel
avtomatično naročiti absint, ko se je premislil, preden je bil zinil besedo« (Robbe-Grillet
1974: 137–138); njegov vstop v lokal je opisan dvakrat; ribič, ki ga opazuje
skozi okno, se premika samo, ko ga opazuje itd. Pripoved se torej uklanja
fokalizatorjevi duševnosti. V prvem delu so se temporalna razmerja zabrisovala
zaradi njegovih potlačenih, nezavednih seksualno-nasilnih vzgibov, ki imajo
korenine najbrž v Mathiasovem otroštvu in jih je morda prebudila vrnitev na
rodni otok – nenadzorovane geste, pogledi, prisluhi, fantazije ves čas
napovedujejo zločin (že pred vkrcanjem se mu je zdelo, da je na ulici slišal
stokanje/besede; zavojček cigaret se pojavlja na izpostavljenih mestih; na
ladji pobere zvitek vrvi, te je v otroštvu zbiral; deklica, ki z velikimi očmi
strmi vanj na krovu; v trgovini kupi sladkorčke itd.), po tem, ko naj bi se
zgodil (Jacqueline je najbrž premamil s sladkorčki in jo, preden jo je vrgel s
pečin, zvezal in na njej ugašal cigarete), pa se pripoved nekajkrat vrne v
preteklost, zato ker jo skuša Mathias z vso svojo razsodnostjo, ki mu je še
preostala, revidirati (ko sreča gospo Marek, Mathias povzame celoten dan in ji
pripoveduje o tem, kako je Marekove iskal na domu – zgodba, ki je v primeru, da
je zločin v resnici storil, seveda popolnoma izmišljena).
Toda,
smiselna zgodba se mu, tako kot otočanom, ki jih srečuje (ribiča ga ne znata
usmeriti do svojih domov, Pierrova zgodba o življenju na otoku je protislovna
ipd.), in tako kot bralcu, izmika – svojega zločina ali pač svoje fantazije ne
more uskladiti z izmerljivim časom. Pripoved se razlomi do te mere, da se kot
da kompulzivno ponavlja celo opis – kakor da bi se Mathiasova misel za trenutek
zataknila kot igla gramofonske plošče in poskakovala na mestu; pri čemer se
morda razkriva nezavedna želja njegove duševnosti; njegovi sadistični impulzi,
ki si želijo dekle ponižati:
Dekle, ki je stregla za točilno mizo, je bila plašnega pogleda in nezanesljivega, pasje ponižnega vedenja, nezanesljivega, pasje ponižnega vedenja, nezanesljivega, pasje ponižnega vedenja dekleta, ki je stregla za … Za točilno mizo je debeluška zadovoljnega in veselega obraza pod gostimi sivimi lasmi nalivala pijačo dvema delavcema v modrih delovnih oblekah.Robbe-Grillet 1974: 137
Mathias
hlastno išče alibi in ga je strah preganjalcev, ki pa nočejo priti – kljub
temu, da se zdi, da ga je pri zločinu videl najprej Pierre, potem pa tudi mladi
Marek in kljub temu da se v svojih živčnih pogovorih z otočani ves čas izdaja.
Se torej zločin sploh ni zgodil? Prisotnost članka, ki ga Mathias nosi v žepu
in kasneje sežge s cigareti, in ki opisuje podoben zločin, Mathiasovo
zamenjevanje Jacqueline z Violette in vseprisotnost osmice, znaka za večnost
(na pomolu, na vratih, med pisanjem, kot opis njegove poti po otoku itd.),
dajejo po drugi strani slutiti, da se je zločin (prvič?) zgodil tudi nekoč prej
oziroma že drugje ali da je bil Mathias (ponovno?) priča nekega zločina. Toda
odgovor je prepuščen bralcu. Modernistični roman enkrat več pušča bralcu, ki je
pripravljen pri izgradnji pomena aktivno sodelovati, radikalno interpretacijsko
svobodo.
____________________________________________
Vir:
Alain Robbe-Grillet: Videc. Prevod: Zoja
Skušek-Močnik. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1974.
