Tok zavesti II. del: Tok zavesti kot notranji monolog

Dorrit Cohn: Transparent Minds: Narrative Modes for Presenting Consciousness in Fiction (Princeton: Princeton University Press, 1984)

Za razliko od dramatičnega poveličevanja, ki ga je tehnika toka zavesti pogosto deležna v angloameriških literarovednih razpravah, kjer jo že po inerciji neposredno povezujejo s freudovskim nezavednim, naratologinja Dorrit Cohn tok zavesti prizemlji in ga postavlja znotraj »nezaznamovanega premega monologa«, kot bi lahko prevedli njeno sintagmo »the unsignaled quoted monologue«, ki je pač njen termin za t. i. notranji monolog:

Korelacija, ki jo odkrivajo preučevalci romana toka zavesti, med relativno globino portretirane stopnje zavesti in relativno neposrednostjo tehnike, ki jo pri portretiranju rabijo, je torej popolnoma zmotna. Frederick J. Hoffman, Melvin Friedman in pred kratkim tudi Erwin R. Steinberg [...] "tehnike toka zavesti" povezujejo z manj racionalnimi, bolj spontanimi ter "nezavednimi" sloji duševnosti, ta povezava pa je utemeljena na pomoti, na zamenjavi načina s predmetom, na predpostavki, da lahko samo neurejen jezik predoči bralcu zmeden um. Pri tem pozabljajo, da je najbolj neposredna od "tehnik toka zavesti", notranji monolog, po definiciji omejena z jezikovno aktivnostjo uma, medtem ko je nezavedno po definiciji radikalno zunaj jezika.[1]

(Cohn 1984: 56)

Cohnova torej pravilno razločuje tehniko toka zavesti od nezavednega; do slednjega že po Freudovi teoriji dostopamo zgolj simptomatično, preko razpok in nepravilnosti znotraj diskurza - to je nepovezanih asociacij, jezikovnih spodrsljajev, ponovitev, izpustov in drugih oblik zamolčanega ter poudarjenega (Cohn 1984: 88). Tehnika toka zavesti (oziroma notranji monolog) je zgolj najbolj neposreden (in zavesten) mimetični posnetek takega diskurza (monologa), torej mimetični posnetek neposrednega, trenutnega (v sedanjiku) doživljanja in mišljenja literarnih oseb, z njeno pomočjo pa so modernistični avtorji vsekakor želeli sugerirati tudi nezavedne vsebine. Skratka, enačba tok zavesti = nezavedno ne velja, saj toka zavesti ne moremo ločiti od jezika (in Cohn poudarja, da so bolj posredne oblike prikazovanja misli literarnih oseb lahko tudi uspešnejše pri posredovanju nejezikovnega oziroma predjezikovnega). Zato pa ga avtorica povezuje raje z duševnim jezikom oziroma notranjim (samo)govorom.

Tako kot Moretti, Cohn opozarja na številne prednike toka zavesti (notranjega monologa) v svetovnem literarnem kanonu - in tako kot Moretti jih odkriva predvsem v ruskem (psihološko realističnem) romanu:

V literarni vedi je že splošno sprejeto dejstvo, da obstaja cela vrsta primerov takih nekontroliranih vzorcev mišljenja, tako v govorjenem kot v nemem jeziku literarnih oseb pred Joyceom. Ta obširna zgodovina prednikov je presenetljiva samo za tiste, ki smatrajo razliko med nadzorovanim in nenadzorovanim miselnim diskurzom za absolutno, namesto relativno, in ki verjamejo, da so svobodno asociiranje in miselni tok izumili - ne pa samo prvi opazili - psihologi dvajsetega stoletja. Romanopisci so fragmentarno sintakso, pretrgan ritem, iracionalno logiko in nesmiselno podobje pri navajanju duševnosti v stanju vznemirjenosti ali sanjarjenja uporabljali nedvomno že dolgo, preden so Jamesove, Freudove, Bergsonove ali Jungove misli postale modne.[2]

(Cohn 1984: 84)

__________________________________________________________________________________

[1] The correlation drawn by critics of te stream-of-consciousness portrayed and the relative directness of the techniques used to portray them is therefore entirely erroneous. When Frederick J. Hoffman, Melvin Friedman, and most recently Erwin R. Steinberg associate [...] "stream-of-consciousness techniques" with less rational, more spontaneous and "unconscious" mental strata, this correspondence is based on a confusion of manner with matter, on the assumption that only disorganized language can render disordered minds. They forget that the most direct of the "stream-of-consciousness techniques," interior monologue, is by definition limited to the linguistic activity of the mind, whereas the unconscious is by definition radically devoid of language. 

[2] It has by now become commonplace of literary history that many instances of such undirected thinking patterns can be found in both the spoken and silent language of pre-Joycean characters. This long ancestral line is surprising only if one regards the difference between directed and undirected thinking as an absolute rather than a realtive one, and believes that free association and inner flux were invented – rather than observed – by twentieth-century psychologists. Novelists, at any rate, had used fragmentary syntax, staccato rhythms, non sequiturs and incongruous imagery when quoting minds in a state of agitation or reverie long before Jamesian, Freudian, Bergsonian, or Jungian ideas became fashionable. (84)