Preišči ta spletni dnevnik

sobota, 27. april 2013

(Samo)hvala

V novi, posebni številki Slavistične revije z naslovom Slovenska literarna veda danes moja mentorica in od nedavnega tudi "čisto zares" redna profesorica Oddelka za slovenski jezik in književnost FF Univerze v Ljubljani dr. Alojzija Zupan Sosič v svojem pregledu Slovenski roman v literarni vedi po letu 2000 piše tudi o mojem članku Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu, ki ga lahko v dveh delih preberete tudi nekaj objav nazaj (za lene: prvi del in drugi del), v originalu pa še v arhivu revije Jezik in slovstvo, kjer je tudi izšel, na Scribd in Academiji, pa še kje.

Citiram:
Raziskave pripovednih prvin so tisto področje, ki je v Sloveniji najmanj projicirano na romaneskne analize. To vrzel je uspešno zapolnil Aljoša Harlamov s študijo Nezanesljivi pripovedovalec v sodobnem slovenskem romanu (2010). Nezanesljivi pripovedovalec je pripovedna prvina, ki je zelo uporabna za analizo sodobnih romanov, a je v slovenski literarni vedi še neizkoriščena.* Harlamov jo opredeli z združitvijo dveh tipologij nezanesljivega pripovedovalca, ki ju je mogoče medsebojno povezati. Prva ima za podlago psihološke izvore pripovedovalčeve nezanesljivosti (omejeno znanje, osebna vpletenost oz. prizadetost, vprašljiva vrednostna shema), druga pa nezanesljivost deli glede na to, katero tipično izjavno dejanje prizadeva (poročanje, interpretacijo ali razlaganje in vrednotenje ali presojanje). Obstajajo torej trije tipi nezanesljivega pripovedovalca: nezanesljivi razlagalec, nezanesljivi poročevalec, nezanesljivi presojevalec in kombinacije vseh treh. Pri izdelavi tipologije se je Harlamov zgledoval po tezah Rimmon Kenanove, Hermana, Jahna, Ryana ter Nünningovi tezi o implicitnem avtorju in Zerweckovi trditvi o bralcu kot historični in kulturni determinanti - vsi omenjeni so največje avtoritete na področju teorije pripovedi. Avtorjeva izdelava tipologije ni samo inovativna, ampak je tudi uporabna, kar je potrebno posebej pohvaliti, saj literarnoteoretični diskurz lahko projiciramo** na literarno gradivo. Tako je prvi pripovedovalec projiciran na roman Zorana Hočevarja Porkasvet, drugi na Balerina, Balerina Marka Sosiča, tretji pa na Opoldne nekega dne Vinka Möderndorferja. Razprava je zapolnila primanjkljaj klasičnih raziskav pripovednih prvin, kakršna je pripovedovalec, v slovenski literarni vedi.
(Alojzija Zupan Sosič: Slovenski roman v literarni vedi po letu 2000, Slavistična revija, letnik 61, številka 1, januar-marec 2013, str. 17-18)

________________
* V izvirniku je ta kategorija poimenovana unreliable narrator, uvedel jo je Wayne Booth v šestdesetih letih 20. stoletja, v slovensko literarno vedo pa jo je vpeljala Alojzija Zupan Sosič (2003). Janko Kos (1998) je ne omenja, uvede pa nov tip - virtualni pripovedovalec -, ki za slovensko literarno vedo ni tako perspektiven, saj je povezan samo s postmodernističnimi besedili.
** Podrobni analizi vseh treh pripovedovalcev kot teoretičnemu razlagalnemu orodju lahko predlagam samo to, da bi bilo potrebno še posebej poudariti prepletenost vseh treh tipov in to tudi bolj eksplicitno nakazati v analizi romana Balerina, Balerina.


 

Ni komentarjev: