Ob zasedbi FF.02

Bildungsroman (odlomek)

Skozi supermarket se dvigne nazaj na površje, malo višje kot tam, kjer je začel, in nekoliko bolj zahodno. Pod noge gleda, ko stopi s tekočih stopnic. Tudi med policami še zehajo. V kiosku kupi dnevnik in ga zloži v torbo, potem se začne vračati nazaj v isto smer. Zdi se, da ga to nič ne vznevolji ali utrudi. Mladi natakarji pospravljajo stole na vrtovih, samo nekaj je polnih. Delajo stolpe iz njih, s prepletenimi nogami, verjetno zato, da ne morejo skočiti dol. Okrog fakultete gostilnice najbolj uspevajo. Pa fotokopirnice. Posebej v tem času, tako prve kot druge, če le vreme drži z njimi.

Postalo je nekoliko glasneje in gosteje, ne more več hoditi samo naravnost, čeprav se povečini umikajo njemu, mogoče daje vtis, da jih ne vidi, ali pa vidijo kaj drugega. Mladi ljudje hodijo z njim in ga prehitevajo, nekateri prihajajo iz tiste smeri in razpravljajo o njej, vsi v svojem dialektu. Ne zgleda, da bi se počutil bolj med svojimi, vendar tudi kaj posebno ne izstopa. Čez cele stopnice nategujejo svoje cigarete in skušajo uživati v njih, se pomenkujejo in kličejo. Na robu pločnika so verige zaklenjenih koles, med drevesi, ne, ker bi bili okoljsko osveščeni, ampak ker ima fakulteta parkirnega prostora samo za profesorje in še to le za zaslužne. Očitno je, da tu humanistični študiji vztrajajo pri ohranjanju pomembnih razlik med katedrom in klopmi.

Živčno se ozirajo še v nebo, težko je reči, ali samo zaradi vremena. Čez pločnik, preko ceste je srednja šola, v zrcalu so videti le mlajši in bolj navešeni, pa stavba je večja, ne le v primerjavi z njimi. Cesta vmes je tekoča moderna, malo trobiljenja, ko jo kak mladi prečka po krajšem. Včasih je pred stavbo postavalo vsaj nekaj klošarjev, še posebno tako malo pred izpiti, a že nekaj let nimajo tu kaj iskati, sodobni študentje si srečo kupujejo drugače. Vstopi, ne samo zato, ker ne kadi. Na tleh so ravne črne in bele kače, bolj zlizane kot stare, na steni na levi šahovnice, na desni veliko rdeče. Od znotraj ni videti nič posebnega. Na hodnikih je še nekaj več študentov, večina, ki jih sedi, sedijo sami zase, nekaj jih bere brezplačne revije ali pa malo dražje, kdo ravna liste. Na koncu vseh hodnikov sedijo za zasloni. Zgleda kot letališki terminal. Tisti, ki govorijo, v gručah, pa največ po dva ali tri, stojijo, s torbo ali torbico preko enega ramena, in se prestopajo, tovariško sedejo samo, če je prostor za vse, kot da čakajo na vzlet ali na svojce. Pod stropom je dosti prazno, samo luči in kamere. Vsake toliko se pomaknejo naprej v sobe ali pa kje večje skupine pridejo iz njih. Tudi tu je tekoča moderna.

Humanistični študiji imajo očitno svojo modo, kar daje hodnikom neko posebno sprano barvo, ki se nenazadnje tudi povsem ujema z okoljem. Študentje umetnostnih smeri so bili seveda bolj vpadljivi in ločljivi, bolj bujni, že zaradi umazanarije, ki je narava in okolje njihovega dela. Tisti imajo radi, da se takoj vidi, da so nekaj posebnega, kot da ne želijo o tem še govoriti, tudi okolica ima to rada pri njih. Tukaj so nasprotno zadovoljni, če se vidi njihova vagabundska narava, da se pokaže, da so breme starejših in države in da so takoj pripravljeni na premik, ni važno, kam. Želijo, da so neobremenjeni z obleko. Predvsem nočejo biti toliko posebni kot preprosto mladi in lahkotni. Zato mehko hodijo. Prevladuje džins in enobarvne majice ali puloverji, udobno, kot da tako zgledajo skromno in navadno, bolj delavno, delavsko, veliko je tudi očal in pri moških, ki so v manjšini, brad ali brkov. Tu in tam je kdo oblečen po kodeksu svoje subkulture, mlade ženske pa svoj alternativni življenjski model večinoma kažejo predvsem s temno ali rdeče pobarvanimi lasmi, lesenim polepljenim nakitom in oblačili, ki so nedvomno vzhodnjaškega izvora, po medlih barvah in vzorcih, čeprav vprašljivega kroja. Za temi se rad ozira, kot da imajo nek poseben duh na sebi. Morda pač od blizu pozna edino ta tip mladih žensk, to mu ne bi bilo težko pripisati.

Opaziti pa je že vendarle tudi neke prelome. Veliko mlajših študentk in študentov hodi okoli, ki nosijo več bleščanja in živosti, ki se nočejo takoj opredeljevati skozi obleko ali pa ne potrebujejo toliko prostora. Urejene frizure in koža, več dela v kopalnici. Te je težko ločiti od študentov komunikacijskih in ekonomskih in drugih uporabnih ved. Na drugi strani so podobno visoke pete in črne hlačne nogavice ali zloščeni čevlji in ravne srajce v hlačah pogostejše pri nekaterih očitno starejših študentih. Prepoznati jih je že samo po tem, da se gibajo po stavbi hitro in premočrtno. Mlade mame in očeti, ki bodo prišli množično na hodnike popoldne, ko bo konec prvega dela in se začnejo govorilne ure, da se bodo z nestrpnim opravičevanjem potiskali naprej po vrsti med vsemi temi, ki imajo še na odmet časa in živcev.

Tisto, kar naj bi se tu dogajalo, naj bi se, kot kaže, dogajalo vmes. Seveda pa so tudi to stereotipi, ki imajo samo eno in jasno socialno funkcijo, da z njihovo pomočjo posameznik lažje naštudira svojo prihodnost in sklene delujoča prijateljstva. Mlada lica tukaj bodo nekoč večinoma prosvetni delavci ali akademiki ali kake druge vrste državni delavci, kulturniki, pisci in birokrati, z dovolj spodobno, srednje visoko neto plačo in še bolj zanesljivo službo, nekaj bo tudi samostojnih podjetnikov, politikov in prijetnih medijskih obrazov, ki bodo svoje zneske bolje skrivali. Notri sošolci bodo na kopnem konkurenca na trgu dela.

Usede se pod šahovnico, med nek pano in steno, in potegne noge k sebi, da ne bi oviral hoje ali pa, ker mu je udobneje v zakrku, veliko ljudi je takih. Iz torbe znova potegne knjigo in bere naprej, vendar ni videti, da zato, ker bi se dolgočasil, iz zasede spet mnogo gleda okoli po drugih mladih.

O njih pedagogi in drugi, ki se ukvarjajo z njimi, pogosto govorijo kot o novi generaciji. Novi, ker je drugačna od prejšnjih, in generaciji, ker je značilnosti vsakega njenega predstavnika mogoče zajeti v enoten vzorec. Sodobni in omreženi, ni jih dovolj samo pogledati, ker spremembe niso vidne le na površini, posebno pa ne neprizadetemu očesu. Globlje so, najbrž si je potrebno vzeti dovolj časa in natančno opazovati njihove odzive na zunanje dražljaje, njihovo premikanje za interesi, načine njihovega dolgočasenja, druženja in objestnosti in podobne reči. Gledati jih je treba v njihovem naravnem okolju. Šele potem lahko postane jasno, da je morebiti zavest tisto polje, kjer je prišlo do revolucije, s klikanjem, preskakovanjem, izvrženim gledanjem in krajo avtorskega dela.

Zaradi vsega tega se je uveljavila zamisel, da mišji otroci potrebujejo drugačen korenček, sodoben pristop. Nove, mehkejše načine vzgoje, učne vsebine, metode poučevanja in učenja, bolj vizualne in nazorne, z več barv in premikanja, da naravneje sledijo, brezžične in bolj povezane s sodobnostjo in uporabnostjo. Da bi jih dohiteli, so stari prisiljeni izumljati nove poklice, nove in podrobnejše nazive za piar in trgovino, prepoved parafrazirati kot dovoljenje pod pogojem, preiti s ti-komunikacije na jaz-komunikacijo, ustanavljati moderne fakultete, po katerih se lahko selijo, in programe, stare pa reformirati in na sodoben način točkovati glede na to, koliko ur študija bodo zanj potrebovali in koliko ustrezajo zahtevam trga delovne sile. Posledice tega so očitno, da so potem tudi fakultete polne kot trg in mešane kot tržnica, vendar so tako seveda bližje duhu mreževine.

Mreževina je zavoljo luknjic prisiljena vzdrževati privid, da se nenehno posodablja in širi, s tem prilagaja ulovu in ga izboljšuje. Revolucionira produkcijska razmerja, daje dovolj časa mladim, da trošijo z neodgovornostjo, da jim bo kot odraslim šla spontanost lažje od rok, in dovolj časa, da ponotranjijo njeno ideologijo, ki jo bodo potrebovali na trgu, bodisi v službi, na volišču ali na mali mreži. Ideologijo količine, ki je lahko edini kazalec kakovosti. V imenu napredka mora vsako leto v te učene zgradbe večje število študentov, čim hitreje iz njih večje število diplomiranih delavcev, pripravljenih, da prevzamejo odgovornost. Višja kot je stopnja izobrazbe v neki družbi, večji je njen napredek, da ni niti omenjati podjetij, ki jih zaposlujejo.

Tak napredek se še posebej neguje z reformami, ki znižujejo standarde in razbremenjujejo učence, da je manj ovir, ki zabrišejo razlike med izjemnimi in povprečnimi, da se ocene skrivajo in meglijo, naloge prilagajajo stopnji neznanja, da se neznanje in lenoba opravičita. Vsakršna disciplina je seveda prepovedana, ker omejuje svobodnega duha. Iz istega razloga se ustvarjajo interdisciplinarne vede, pa še tako se razbije legitimnost vsakega posameznega področja in se lahko strokovnjaki posvetijo bolj splošnim stvarem in puščajo podrobnosti vnemar. S tem so pod svobodnim soncem vsi na tem in drugih hodnikih ne povprečni, temveč izjemni, vsak je posameznik, ne da bi se zato moral še posebej truditi. Tako je pravično in logično, saj, če je demokracija, so univerze samo uradi za informacije, odprti za vse, ne zgolj za elito, kot v prejšnjih ureditvah sveta, ker je visoka izobrazba nekaj, kar lahko v demokraciji dosežejo vsi brez izjeme, ker so vsi enaki, imajo vsi vse možnosti in glasove, vse podatke na razpolago. Elitizem je lahko samo zločin proti človekovi svobodni naravi in v bistvu globoko kontrarevolucionaren. Vsi naj govorijo in pišejo tako, da jih lahko vsi razumejo, resnice naj bodo preproste in lepe, povezane z vsakodnevnim izkustvom in uporabne za preživetje. Če je kapitalizem, so univerze cehovske šole, znanstveniki mojstri obrtniki in učenci vajenci, izobraževanje pa organizirano v petletke. Potemtakem ni nič čudnega, če ni mogoče več ločiti intelektualca od delavca.

Seveda se ne motijo, zavest se je spremenila. Niti v tem, da so ti otroci veliko bolj iznajdljivi in spretnejši od prejšnjih generacij in da živijo na drugačnem kopnem, ki jih drugače ogroža, da do informacij prihajajo z največjo lahkoto od koderkoli, za to je potrebna samo dobra povezava, ko kliknejo drugič, jih že lahko posredujejo dalje.

Zavest teh mladih ljudi tukaj je gotovo drugačna. Odprto oko so, ki vse prepušča, očišče imajo trdno v dlaneh, da jim ne uide iz luknje, namažejo se okrog, da je vstop manj stresen.

Na mreži ni ničesar, kar ne bi bilo podprto vizualno, s fotografijo, videom ali animacijo, ves ta trud, da se lahko človek prepriča na svoje lastne oči. Vsa ta mala resničnost, ki nadomešča spomin in ki jo posredujejo taki, ki so v istem prostoru z gledalci. Njihova koncentracija mora biti lenobna, grudasta, ker je utrujena od bliskanja in izmenjevanja podob, od neprestano novega, telo je zateženo z novimi izkušnjami in užitkom. Zato niso več sposobni vztrajati okrog ene stvari, dolgo brati naporen in abstrakten jezik, ki ne govori o vsakdanjostih, študirati iste knjige, raziskovati enega problema, izbrati pomembnega, zato so jim informacije prilagojene, ponazorjene. V obliki podob in naslovov, ki na tej strani oble tečejo z desne proti levi, da ni treba niti premikati oči, in vsebujejo vse, kar je lahko relevantno za luknjice. Kaj, kje, kdaj in kdo, in povejo ji točno samo to in je dejansko vse, kar od njih zahteva mreževina. Kratke in obvladljive informacije, da imajo včeraj, danes in jutri v zadnjem žepu, nikakor pa seveda ne zapomnljive. Ko vidijo, vejo, da je res, čeprav ne vejo, kaj je res. Če vidijo, vejo, ali se je treba bati ali se jeziti ali se jokati ali si čestitati. Ni jim treba misliti, lahko pa potem komunicirajo o tem, kar so videli in kako so se ob tem počutili, kar povsem zadostuje.

Mreža se ne zmeni za zakaj, čemu, kako, namen mreže je naštevanje, lastna ohranitev in rast. Mladi zato tam ne morejo razviti občutka za vrednotenje in selekcijo, zdi se, da ni več važen ali potreben. Videti vse, izkusiti še, hitreje, z vedno več megabajti na sekundo. Nova glasba, novi filmi, novi prijatelji in trači, pretaka se, treba je menjavati, krožiti kot denar. Preveč je možnosti, da bi zmogli vztrajati pri eni stvari, vsako sekundo je mogoče početi kaj drugega, novega. Začnejo, pustijo in začnejo nekaj popolnoma drugega, ali pa počnejo več stvari istočasno. Mreža nima konca, zato tudi njim ni treba ničesar dokončati. Vedno, ko se je potrebno za kaj odločiti, med čim izbrati, so prikrajšani za tavžent drugih stvari, kar rešijo s tem, da niso nikdar prisotni samo na enem mestu, nikoli omejeni na svoj prostor ali čas, nikoli več prisotni, nenehno na delu. Vse jim je na dosegu, vse možnosti so jim na razpolago, iz vsega se da kaj potegniti in unovčiti. Zato porazi in napake niso mogoči, zasebnosti pa ni treba. Dostop do informacij je odprt, demokratičen, imajo naprave, ki jim to omogočajo kjerkoli in kadarkoli, pri tem ni važno, če ne vedo, kaj s temi informacijami potem početi. Vse informacije in možnosti so enakovredne, zato ni kaj izbirati.

Toda selekcija gotovo je. Selekcija so okna. Če selekcija ni oko, je zunaj očesa. Kar pride v okno, je, kar je videti, o čemer se komunicira, kar je omreženo, obstaja, gotovo da, kar je zunaj tega, kar ni posneto ali fotografirano ali simulirano, ne obstaja. Dimitrij je na to komentiral tako, da je stegnil roko nazaj in zgrabil, da mu je cuknilo glavo, kot da se je dotaknil verige ali kabla ali vrvi. Pustote ni mogoče videti, čeprav bi jo mlade oči morda najlažje. Ali pa najtežje, eno zaradi drugega.

Vrata v predavalnico se odprejo in iz nje se razsuje po hodniku in avli. Pazljivo zapre knjigo na isti strani, kot jo je odprl. Nedolžno vstane, v eni roki ima torbo, v drugi knjigo s kazalcem kot kazalko, in sledi sošolkam, ki vstopajo v prostor. Ni gosji red in vendar je red. 

(Bildungsroman Aljoše Harlamova je izšel pri založbi Litera, 2009)