Ob zasedbi FF

Tale blog sicer naj ne bi bil namenjen temu, vendar je problem preprosto toliko povezan z vsem mojim, da se mi ne zdi smiselno, da bi se ga izogibal.

Sam sem, priznam, nekoliko ujet na sredi.

Zasedbo FF in iniciativo Mi smo univerza pozdravljam kot nujen korak k dialogu. Tu se s profesorjem Hladnikom pač ne morem povsem strinjati, čeprav ga razumem. Minimalno nasilje je žal nujno; če hočemo, da nam kdo tam zgoraj prisluhne, ga je treba prijeti za kravato in potegniti k sebi. Pri tem je nujno takoj razčistiti s tem: nis(m)o študentje tisti, ki smo začeli. Na problematiko s(m)o opozarjali že lep čas, pa se ni nič spremenilo, nihče ni prisluhnil, zato drugega izhoda preprosto ni bilo. Če že kaj, je do zasedbe prišlo prepozno.

Po drugi strani se res zdi, da je do zasedbe vseeno prišlo še prehitro. Na žalost so parole v stilu "Štipendije vsem!", ki jih je bilo slišati na začetku, gibanju naredile veliko težko popravljive škode. Kdor se je, kot jaz, udeležil vsaj kakšnega predavanja ali dveh, kakšne skupščine ali dveh, se je lahko prepričal, da so v ospredju povsem druge stvari. Da znajo študentje (in drugi podporniki) še vedno razmišljati kritično in poglobljeno in da je zaenkrat večina komunikacijskih šumov izhajala predvsem iz slabega PR-a zasedbe, ki na tiskovke recimo pošilja študente, ki ne znajo drugega kot brati s "trotelbobna", ter iz senzacionalističnega, površinskega poročanja medijev, ki jih bolj zanima konfekcija udeležencev kot to, kar imajo povedati.

Bolonjska reforma je preprosto povedano strel mimo. Vsi vemo, kaj si o njej mislijo etablirane univerze (če pa slučajno ne: poglejte semle). Je pa treba ponižno skloniti glavo in priznati, da že pred tem stvari niso bile rožnate; zaradi množičnega vpisa, ki ga spodbuja financiranje univerz "po glavi", so kriteriji pri večini profesorjev drastično padli, tiste profesorje, ki skušajo (ob)držati visok nivo, pa se neformalno celo spodbuja k večji "popustljivosti". Čeprav recimo Oddelek za slovenistiko, kjer delam doktorat, ne velja za posebno hud primer, je vseeno treba mirno priznati, da se padcu kriterijev ni izognil - kot povsod drugod, je tudi tu nekaj izpitov mogoče narediti bolj ali manj z levo roko, ker ne ponujajo nikakršnega (intelektualnega ali študijskega) izziva, s čimer ne delajo drugega kot podcenjujejo študente. Večina študentov zato ne prebere niti obvezne literature, po drugi strani pa se najde tudi nekaj profesorjev, ki očitno ne berejo pri njih vpisanih diplomskih nalog.

Če temu dodamo bolonjsko, dobimo eksplozivno mešanico. V programe so oddelki vključili lepo število izbirnih predmetov, pri tem pa jih morajo izvajati z istim kadrom kot prej, saj nekateri niso doživeli novega asistenta že lep čas. To, kar smo mi preštudirali v 4 letih, bolonjski študentje vzamejo v 3; kar lahko pomeni samo eno - kampanjsko učenje; saj večina profesorjev študijske snovi spremembam ni prilagodila - in se je, roko na srce, niti ne da, vsaj ne brez dodatnega siromašenja zahtevnosti. In ker je nova diploma vredna manj kot stara, vpišejo bolonjci magisterij, ki je zdaj na isti ravni kot stara diploma, kar pomeni, da nismo okrepili diplomske, ampak smo degradirali magisterij!

Seveda bolonjske niso šli uvajat na medicinsko fakulteto. Tam gre vseeno za življenja in napol izobraženi zdravniki ...? Tega se tudi elite bojijo. In to vse pove o zaupanju v bolonjsko reformo.

Še o doktorskem študiju: Ta je po novem odprt za vsakogar, kar pomeni, da ni potrebno znati niti enega tujega jezika ali imeti kakega objavljenega članka. Sploh ni treba drugega kot diplomirati! Lahko torej pobiramo stave: Koliko časa bo trajalo, preden bomo povsem degradirali doktorat? Ker jasno je, da se bo to zgodilo. Čez toliko in toliko povprečnih doktoratov se bodo kriteriji sami po sebi znižali, da se bodo prilagodili pričakovanjem. Tudi zaradi tega, ker so za ukvarjanje z doktorskimi študenti profesorji plačani honorarno, kakor da gre za nekakšen hobi.

Ah, seveda lažem. Doktorski študij ni odprt za vsakogar. Samo za tiste, ki si lahko privoščijo šolnino. Kriterij torej že obstaja - ekonomski.

Za kakšne banalnosti pri tem gre, je jasno ob t.i. "inovativni shemi sofinanciranja", ki je tako inovativna najbrž zaradi tega, ker doktorski študij podreja gospodarski koristnosti. (Da niti ne začnem o tem kapitalističnem ideologemu imenovanem "inovativnost", ker me bo vrglo do stropa; na koncu se v praksi vedno izkaže, da gre pri inovativnosti bolj ali manj za iskanje tržnih niš - ponavadi preko socialnih omrežij ali medmrežja - in ustvarjanje novih potrošniških potreb ali pa za luksuzne izdelke za elite; nikakor pa ne za zeleno tehnologijo ali kaj podobnega.) Kar pomeni, manj temeljnih raziskav, več aplikativnih. Kakor da niso največje izume vedno poganjala odkritja temeljnih raziskav! In kot da je mogoče izumiti avto, ki ga poganja ... kaj pa vem, voda, ne da bi poznal osnove mehanike ...

Potem pa ministrstvo reče, da to ni res, ker bodo sofinanciranje delile kar Univerze same, in ugotoviš, da se te res ne ozirajo preveč na smernice, zapisane v dokumentu ... Zakaj pa potem te smernice sploh so? Zakaj se mora študent potem sploh degradirati in iskati svojo "uporabnost"? Ni večjega totalitarizma kot je prisiliti človeka, da opravlja nesmiselna, nepotrebna dejanja.

Da niti ne omenjam, da so se z letošnjim letom šolnine za tretjo stopnjo drastično zvišale in da pravzaprav nihče ne ve, kam ta denar gre. Če bi šel v večini našim mentorjem, bi še človek razumel. Tako pa gre večinsko, kolikor mi je znano, za "administrativne stroške".

Pri čemer administracija deluje res perfektno. Tako se je Univerza v Ljubljani pred dvema letoma samovoljno odločila, da na 2. in 3. bolonjski stopnji ne bo številčnih ocen. Kako smo se potem zabavali študentje z raznimi uradniki, ki niso vedeli, kako nam izračunati višino štipendije, nas uvrstiti na sezname za študentske domove itd. Koliko je bilo to smeha!

Ali pa, ko so kar sredi leta spremenili pogoje, ki jih študent potrebuje za vpis v višji letnik. Ha ha ha.

Ali pa, ko nas je nekaj študentov pred kakšnim tednom dobilo obvestila od študentskih domov, da ne izpolnjujemo pogojev za podaljšanje bivanja, ker so jim z Univerze javili, da nimamo statusa študenta. Ha ha ha.

In potem me kdo vpraša, kdaj bom kaj novega objavil na blogu. Kdaj? Ko bom imel poleg bitke za preživetje in bojev z birokrati sploh čas za disertacijo ... Takrat. Nekoč.

Skratka, povedati hočem, da ima gibanje MSU v svojem boju proti bolonjski reformi, proti podrejanju Univerze kapitalističnim interesom in za zvišanje kvalitete univerzitetnega izobraževanja vso mojo podporo. Pri čemer se zavedam, da v tej objavi še zdaleč nisem izčrpal vseh problemov, ki jih bolonjska predstavlja; poročal sem le o nekaterih, ki sem jih opazil ali doživel sam, zato bralcem predlagam, da obiščejo uradni blog gibanja in več preberejo še tam.

Rad pa bi obenem dodal še nekaj: Če trdim, da za obstoječe stanje ni kriva samo država, temveč tudi Univerza, je treba k temu dodati še tretjo stran, to je študentarijo. Pomesti je treba tudi pred svojim pragom.

Prvič, kar pri MSU manjka ali pa ni bilo ustrezno artikulirano, je reforma študentskega dela, ki je prekarizacija par excellence. In odličnih kritik o prekarnem delu smo s strani gibanja slišali veliko. Drugič, vsekakor je nujna tudi reorganizacija študentskih organizacij.

Problema sta seveda povezana. Brez dvoma je namreč, da se tu izgubljajo, nepregledno trošijo in nenazadnje v žep spravljajo ogromne vsote. Treba je najti rešitev, ki bo denar, ki se vrti okrog dela na napotnice, usmerjala od študentskih servisov in študentskih funkcionarjev nazaj k študentom - v obliki štipendij, sofinanciranja študentskih domov, šolnin ipd. Zlagoma pa bi se moralo študentsko delo (vsaj na nekaterih področjih) povsem umakniti v prid novim delovnim mestom za nedoločen čas, izvajanju prakse ali vajeništva, avtorskim in drugim pogodbam itd. - vse to bo nujno še posebej, če nam bo uspelo hkrati dvigniti kvaliteto študija, saj bo tako brez danes "podarjenih" diplom ostala večja množica mladih, ki bodo potrebovali zaposlitev.

In dalje: Masovne zabave, jadranja, silvestrovanja ... je potrebno prepustiti komercialnemu sektorju (kjer je ponudbe povsem dovolj), študentske organizacije in posledično študentski klubi pa naj financirajo kulturne, izobraževalne in druge vsebine.

In še: To, kar se trenutno z zasedbo izvaja na FF, se mora zgoditi tudi tam - študentje moramo imeti možnost neposredne demokracije tudi v lastnih "cehovskih" organizacijah

Brez takega, širšega "paketa" rešitev, ki ne bo kazal s prstom samo na druge, bo upor, ki se trenutno dogaja na FF, res samo "kaprica" "razvajenih salonskih čegevar", ki jim gre v prvi vrsti za podaljšanja privilegijev in za to, da se na univerzi najdejo stolčki še zanje, kot je bolj ali manj razbrati iz mnenja javnosti.

Pomembno je, da smo študentje samokritični, včasih tudi do sebe.

Jo soj rebelde!