Realistična
sklenjena fabulativna struktura z
urejenim zaporedjem, v kateri ima vsak element jasno opredeljeno bistvo in
dokončno veljaven smisel in je usmerjena k ustvarjanju fikcijske iluzije kot
čim popolnejšega posnetka zunajliterarne,
družbenozgodovinske stvarnosti, se ne ujema več z občutjem kaotičnosti,
razkroja trdega sestava resničnosti in izginotjem njenega smisla. Konsistentna
in koherentna pripovedna oblika se modernistom kaže kot neavtentičen,
neprepričljiv umetniški konstrukt, ki ustvarja deformirano podobo sveta.
Upodabljanje »mogočne enoličnosti življenja«, »v neskončnost pretkanih ploskev«
vsega, kar se dogaja v času in prostoru, v obliki enodimenzionalnega
pripovednega zaporedja, je za Musila »perspektivna skrajšava razuma«,
»primitivno epsko«.
Ni komentarjev:
Objavite komentar