Ni si težko predstavljati koga, ki nekje na sredi ogleda te predstave
frustrirano čivkne: »Pravkar na #ZlataČeveljčka @Gledalisce_MGL. WTF,
@DominikSmole?!«. Človeška zavest je istočasno proizvod zgodbe in
prenastavljena na to, da svet razumeva skozi zgodbo – ker je zgodba logična
posledica uporabe jezika, ta pa ima svoje notranje zakone, kako tvorimo pomene,
če želimo z njim doseči neki namen, ter konvencionalne zakone, kako tvorimo
zgodbe, ki smo jih vzpostavili skozi tisočletja rabe. Zato je uporabljati pametni
telefon v gledališču res nevljudno do ustvarjalcev in moteče do drugih
gledalcev, toda frustracija nad predstavo Zlata
čeveljčka ni nepričakovana in je ni mogoče enostavno pripisati ozkemu
horizontu pričakovanja, neizobrazbi ali čemu tretjemu. Tudi prvi vtis režiserja
krstne uprizoritve Mileta Koruna je bil podoben: »Tole je pa prekleto čudna
igra.«
Premiera Zlatih čeveljčkov čez slabo uro. #mgl #smole http://t.co/4UQcEXQYiC
— Aljoša Harlamov (@AlHarlamov) September 11, 2014
Eden od glavnih namenov dramoleta Zlata
čeveljčka je namreč natančno ta, da v bralcu oziroma gledalcu vzbudi
občutke nerazumevanja, nesmisla in izgubljenosti ter nelagodja, fantastičnosti
in absurdnosti, ki so njihova posledica. To dosega z različnimi literarnimi in
dramaturškimi tehnikami, postopki in načini. Dramske osebe očitno govorijo druga
mimo druge; njihove replike, pravzaprav pa monologi, so včasih povezani
asociativno, včasih med njimi in situacijo, v kateri se nahajajo, menda sploh
ni nobene očitne povezave; še več, zdi se, da neredko ni posebne povezave niti med
povedmi znotraj posameznega monologa, da se njihov govor obnaša enako kot misel
ter nenadzorovano preskakuje s teme na temo, se drobi, zaletava; pogosto tudi rečejo
kaj takega, kar je trenutku in situaciji precej neprimerno ali pa je povsem v
nasprotju z nečim, kar je rekel kdo drug ali celo sami ... Zaradi vsega tega ni
le težko slediti poteku drame in predvideti, kaj se bo zgodilo v naslednjem
trenutku, do te mere, da se občasno izgublja njena notranja dramska napetost,
ampak je povsem nemogoče tudi izdelati jasno podobo o posameznih dramskih
osebah – kdo so, kakšne so, kaj hočejo … To ni konvencionalen način, kako
povedati neko zgodbo, oziroma to ni ena od zgodb, v ustvarjanje in sprejemanje
katerih nas vpenjajo vsakodnevno televizija, časopisi, družabna omrežja,
pogovori na kavici ... Zato se pomen in smisel našemu potencialnemu čivkaču in,
priznajmo, tudi nam izmikata še toliko bolj kot v umetninah, ki so izdelane
»realistično«. Ker pomen in smisel uhajata naši zmožnosti pozgodbljanja,
neprenehoma skačeta izven dosega našega jezika. Če bi zgodbo lahko zgrabili v pest, bi omahnila.
Toda ta šok, ta frustracija je točno tisto, kar dokazuje živost in
aktualnost Smoletove drame še danes. Nikakor se namreč ni mogoče strinjati z
nekaterimi angloameriškimi tezami, ki modernistični umetnosti jemljejo vsakršno
družbeno, politično, kontrakulturno dimenzijo s tem, ko trdijo, da je modernizem
izgubil vojno, ki naj bi jo bojeval s tradicijo. Modernizem je danes del naše
tradicije, o tem ni nobenega dvoma, toda le če si tradicijo predstavljamo kot
nekaj monolitnega in pravzaprav neživega, je to tudi nekaj slabega. Hkrati gre
za precejšnje nerazumevanje tako izvora in razvoja modernistične estetike kot
odnosa, ki ga je razvil do tradicije in ki zagotovo ni bil enopomensko
odklonilen. Po drugi strani pa niso nič manj neprimerne tudi nekatere v osnovi
ideološke interpretacije, ki se ustavijo zgolj pri nerazumevanju, pri odkritju
komunikacijskega šuma znotraj teksta in v razmerju med tekstom in sprejemnikom
ter vse to preprosto pripišejo neizdelanosti, nepremišljenosti in čustvenim
oziroma osebnostnim lastnostim avtorja. Ali pa tekst preprosto okličejo za
proizvod neke minule dobe in estetike, ki 21. stoletju ne more ponuditi ničesar
več.
Šele ko enkrat upoštevamo ali dojamemo dejstvo, da nam dramolet izpričuje
nezmožnost komunikacije med posamezniki, občutek, da nihče nikogar v resnici ne
posluša in da je naš jezik akutno in nepopravljivo drugačen od jezika drugega,
na način, da tudi z nami komunicira polomljeno, fragmentarno, kaotično, šele
takrat namreč lahko prisluhnemo tudi vsebini ter tam odkrijemo celo množico
različnih pomenov in interpretacij. »Smrt. Nesmisel. Strah. Sovraštvo. Mrzlo
bitje.« Tako je Lado Kralj leta 1982 povzel glavne teme dramoleta in gotovo je
vse to res – toda tu so še vsekakor tudi druge, bolj oprijemljive teme. Doslej
najbolj pogosta, morda tudi hote spregledana je družbeno-kritična, politična
tema, katere nosilec je Sodni sluga. V slednjem so mnogi interpreti
prepoznavali edini lik, ki naj bi bil nosilec določene vitalnosti, pri čemer pa
so zamolčali, kakšne vrste vitalnost je vendarle to, ter dejstvo, da je edini
lik, ki ima poleg simbolične vrednosti tudi eksplicitno družbeno dimenzijo.
Sodni sluga je namreč nekakšen psihopomp, ki mrtve tako vrača v življenje
kot v smrt. Je morda celo nekakšna personifikacija smrti (Administratorka se na
več mestih spogleduje z njim, na koncu pa stori samomor – imenujejo ga tudi
»črnuh«, kar ga morda povezuje z izročilom Lepe vide); po drugi strani pa je,
po besedah Dr. Prisednika, tudi predstavnik lumpenproletariata, ki dela, kot
pravi sam, »čez iz ljubezni in iz
žrtvovanja«. Sodni sluga je torej ta, ki dejansko omogoča obstoj tega nenavadnega
sodišča, ki opravi vse umazano delo ter deluje kot njegov izvrševalec in
represivni organ, ob tem pa v zameno dobiva zgolj zaničevanje in prezir. Njegov
monolog v sredi drame je tako očitna grožnja njegovim gospodarjem oziroma
oblastnikom, kaj se lahko zgodi, če pridobi razredno zavest – grožnja, ki z
enako močjo odmeva še danes: »Moja tenka mejica, to želim povedati do pičice
natančno tukaj vsem, je povsem brez morale: spodnji srednji razred sem pač,
ponižan, poželjiv, nervozen in nevaren. Okoliščine me prav rade in brez težav
narede ali za porodniško babico ali za mesarja. Ne tečejo mi besede kakor vam,
učenjakom, ampak: babica in mesar, to je precizna in definitivna formulacija
moje stabilnosti.« Ne le, da ima moč nad bitjem in nehanjem posameznika, isto
moč ima tudi v razmerju do oblasti. Toda ta se nima ničesar bati, dokler pusti
na miru njegova »dva bideja«, skratka, dokler bo lahko vsaj navidez užival
svojo varnost, zasebnost, udobje. Kje
sem to že slišal?
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tekst je nastal za katalog predstave v režiji Anje Suša v produkciji MGL. Premiera je bila 11. septembra 2014. Naslednja ponovitev je 25. septembra. Več informacij o predstavi, koledar ponovitev itd. pa na dodani povezavi.
Predstava je zanimivo in sodobno soočenje s tem fragmentarnim modernističnim tekstom, je montaža, je duhovita interpretacija in je vizualni, lynchevsko nadrealni presežek. A mustsee!
(Tekst je v celoti objavljen tudi na portalu Sigledal.org: klik.)
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Tekst je nastal za katalog predstave v režiji Anje Suša v produkciji MGL. Premiera je bila 11. septembra 2014. Naslednja ponovitev je 25. septembra. Več informacij o predstavi, koledar ponovitev itd. pa na dodani povezavi.
Predstava je zanimivo in sodobno soočenje s tem fragmentarnim modernističnim tekstom, je montaža, je duhovita interpretacija in je vizualni, lynchevsko nadrealni presežek. A mustsee!
(Tekst je v celoti objavljen tudi na portalu Sigledal.org: klik.)