Proustovske pošasti: subjekt kot veriga jazov

Najprej opozorilo. V pričujočem zapisu ne bom obnavljal Iskanja izgubljenega časa. To so mnogi poskušali že pred mano in neslavno pogoreli:

Zdaj pa resno.

Čeprav večina bralcev in raziskovalcev ob omembi Prousta najprej pomisli na njegovo tehniko nehotnega spomina, sam Proustov modernizem raje povezujem z njegovim dojemanjem subjekta. To je sicer v precejšnji meri povezano s spominom, odvisno od spomina, a vendarle je modernizem njegovega cikla À la recherche du temps perdu (1913–1927) prej kot na pripovedni ravni, ki je kljub nehotnemu spominu razmeroma tradicionalna, realistična, iskati v novem pojmovanju identitete modernega subjekta.

Če gremo torej lepo po vrsti in brez pretiranega ovinkarjenja. Rekli smo, da je spomin po Proustu neposredno povezan s človekovo identiteto:

Meni je bilo dovolj, če sem v lastni postelji spal tako globoko, da mi je spanje popolnoma sprostilo duha, pa se mi je razblinil kraj, v katerem sem zaspal; ko sem se sredi noči zbudil, nisem niti vedel, kje sem, in se nisem mogel v prvem hipu zavedeti niti tega, kdo sem; takrat mi je v prvobitni preprostosti ostal samo občutek, da živim, isti kot najbrž trepeče v globinah živali; bil sem čisto brez vsega, bil bolj beden kot jamski človek; tedaj pa je priplaval spomin – ne še spomin na kraj, kjer sem bil zdaj, temveč na kraje, v katerih sem nekoč že prebival in kjer bi utegnil biti – ter me kot pomoč iz višav potegnil iz niča, odkoder sam ne bi našel poti; v eni sami sekundi sem preskočil stoletja civilizacije, in ko sem ujel nejasno podobo petrolejskih svetilk in nato še podobo srajc s širokim ovratnikom, so se samosvoje poteze mojega jaza polagoma spet združile v urejeno celoto. 

(V Swanovem svetu, str. 7)

Proustova spalnica v muzeju Carnavalet. Via Flickr. Avtor: LWY. Vir slike.

Vsi poznamo te trenutke zmedenosti takoj po prebujenju. Naše stanje v tistih prvih sekundah Proust primerja z bivanjskim položajem živali oziroma jamskega človeka: »prvobitna preprostost«. Tik preden se naloži spomin, torej tik preden se v nas vrne zavest – človek preprosto biva, brez misli, živi zgolj organsko/telesno življenje. Dejansko takrat niti človek ni. Podobno v Jetnici spečo Albertino povezuje z rastlinskim (str. 68). Kaj se torej dogaja v tistih trenutkih, kako (spet) pridobimo identiteto/človeškost? Iz dna, iz »niča« bivanja, pravi Proust, nas potegne šele spomin. Spomin, ki nas poveže z našo preteklostjo in nam z njeno pomočjo pove, kdo smo. Subjektova identiteta je torej neposredno vezana na spomin, ta jo do neke mere sestavlja oziroma predstavlja. Glagola »pove« in »predstavlja« pri tem uporabljam namerno, saj gre pri spominu za zgodbo – za celoto, ki združuje neke dele in ki tudi naš jaz združi »v urejeno celoto«.

Toda že samo ta opis, ki predvideva, da se vsako jutro malone na novo rodimo, kaže na to, da tako krhki subjekt nikakor ne more biti urejena celota oziroma je to samo na zunaj, navidez.

Saj sem si naš individuum na neki določeni časovni točki predstavljal zmeraj kot kolonijo koralnih polipov, individuum, pri katerem na primer oko kot neodvisen, čeprav pridružen organizem tedaj, ko prileti mimo zrnce prahu, mežikne, ne da bi mu razum to ukazal, še več, kjer se drobovje, ta globoko pogreznjeni zajedalec, okuži, ne da bi razum za to zvedel, podobno pa sem si dušo, ampak tudi v trajanju življenja, predstavljal kot zaporedje drug poleg drugega postavljenih, a med seboj ločenih jazov, ki bodo umirali eden za drugim ali se celo izmenjavali, tako kot tisti jazi, ki so se v Combrayu zamenjavali v meni takrat, kadar se je večerilo. Videl pa sem tudi, da so duhovne celice, iz katerih je sestavljeno bitje, trajnejše od njega samega. 

(Spet najdeni čas, str. 254)

Gledano sinhrono, znotraj enega časovnega izreza, trenutka je posameznik kot »kolonija koralnih polipov«, sestavljen iz mnogih, med sabo neodvisnih enot, takorekoč organizmov – tu Proust v glavnem meri na naše nezavedne, nenadzorovane fiziološke/telesne procese. A tudi v diahroni perspektivi oziroma duhovno/duševno je subjekt sestavljen iz več zaporednih jazov, ki se med sabo izmenjujejo, izpodbijajo. Lahko bi torej govorili o subjektu kot o skupku, zaporedju subjektov v času. Marcel, pripovedovalec Iskanja izgubljenega časa, tovrstno spreminjanje največkrat opazuje na predmetih svojega poželenja oziroma ljubezni.

Mlado dekle je ob vsakem srečanju tako malo podobno tistemu, kakršno je bilo prejšnjikrat (saj brž ko jo ugledamo, že zdrobi v kosce spomin, ki smo ga hranili, in poželenje, ki smo si ga obetali), da je stalnost narave, ki ji jo pripisujemo, samo namišljena in nam rabi le za udobnejše izražanje. […]

Ne rečem, da ne bo nekoč prišel dan, ko bomo celo tem bleščečim dekletom pripisali zelo jasno določene značaje, ampak samo zato, ker nas takrat ne bodo več mikale in ker njihov nastop za naše srce ne bo več prikazen, ki jo je pričakovalo v drugačni podobi, prikazen, ki ga vsakokrat pretrese s kakšnim novim utelešenjem. Njihova negibnost bo posledica naše ravnodušnosti, ki jih bo prepustila sodbi razuma. 

(Jetnica, str. 63–64)

Človek v gibanju. Vir slike.

Tu se kaže omejenost razumskega spomina (posledično zgodbe). Subjekt se izmika njegovemu polaščanju: »stalnost [človeške] narave« je »samo namišljena in nam rabi le za udobnejše izražanje«. Pravzaprav je subjekt, ki je jasno določen, ki je zakoreninjen – mrtev subjekt; vsaj za njegovega opazovalca. Tak subjekt je "značaj" v smislu realistične literature, ki je subjektom pripisovala nespremenljive in stalne karakterne lastnosti. Moderni subjekt je nasprotno subjektiviteta v gibanju, je veriga med sabo različnih jazov (veriga označevalcev?); je »prikazen« – kot na fotografiji zgoraj; tudi Proust tak subjekt primerja z zaporedjem posnetkov oziroma fotografij, neke vrste filmskim trakom. Negibnost opazovanega subjekta pa povezuje torej z opazovalčevo »ravnodušnostjo«, ko subjekt do drugega ne goji (več) emocionalnega odnosa – z razumom torej ni mogoče dostopati do resnične podobe subjekta in posledično sveta. Na našo mnogoličnost in mnogoličnost drugih (sveta) nas opozarja ravno nehotni spomin.

Keltsko verovanje, ki se mi zdi zelo modro, trdi, da so duše pokojnikov ujete v kakšnem nižjem bitju, v živali, rastlini ali celo v mrtvem predmetu, in da so za nas izgubljene vse do dneva, ki ga marsikdo nikoli ne dočaka, do dneva, ko gremo po naključju mimo drevesa ali ko dobimo v last predmet, ki jim je ječa. Tedaj vzdrhte in nas pokličejo, in če jih prepoznamo, se čar odčara. Ker smo jih odrešili, so premagale smrt, zato se lahko vrnejo in spet žive z nami. Z našo preteklostjo je prav ista. Zaman bi se trudili, če bi si jo klicali v spomin, vsi napori razuma ne zaležejo nič. Skrita je tam, kamor njegova oblast ne seže, v kakšnem stvarnem predmetu (v občutku, ki bi ga zbudil ta predmet), v katerem je niti ne slutimo. Le od naključja je odvisno, ali bomo predmet srečali, preden umremo, ali ga ne bomo srečali nikoli. 

(V Swanovem svetu I, str. 46)

Tu smo že pri prvih definicijah nehotnega spomina, kot ga razume in kot pripovedno tehniko deloma tudi uporablja Proust. Nehotni spomin je tisti, do katerega subjekt nima dostopa z razumskim umevanjem oziroma iskanjem. Nehotni spomin je odvisen od naključja, ki nas ali pa nas ne postavi v čutno simulacijo položaja, v katerem smo se nekoč že nahajali – pravzaprav pa smo bili takrat drugačni, drugi, v nas je živel drugačen/drug, današnjemu predhoden jaz. Nehotni spomin je močno odvisen od pozabe (razumskega spomina), ki pa je ni istovetiti z nezavednim. 

Ker pa navada vsako reč oslabi, nas na nekega človeka najbolj živo spominja prav tisto, kar smo pozabili (ker je bilo pač nepomembno, a je prav zato obdržalo vso svojo moč). Zato je torej najboljši del našega pomnenja izven nas samih, v kakšnem deževnem pišu, v zatohlem vonju kake sobe ali duhu po polenih, ki se ravno vžigajo, povsod, kjer najdemo kak drobec o sebi, s katerim razum ni imel kaj početi in ga je zato prezrl, in to je zadnja, najboljša zaloga preteklosti, tista, ki nam zna še zmerom izvabiti solze, čeprav se nam zdi, da so že vse usahnile. Izven nas? Bolje bi bilo reči v nas, le da je našim lastnim očem skrita v daljši ali krajši pozabi. In samo tej pozabi se imamo zahvaliti, da kdaj pa kdaj lahko spet srečamo bitje, kakršno smo bili nekoč, ter gledamo na stvari tako, kot je gledalo ono, da lahko spet trpimo, ker nismo več mi, temveč bitje, ki je ljubilo tisto, do česar smo zdaj ravnodušni. 

(V senci cvetočih deklet, str. 236)

Najdeni čas (skica).

Nehotni spomin je torej odvisen od zunanjega dražljaja – tisto, kar ga sproži, je čutni stimulus. Če tehnika toka zavesti simulira časovno in fizično neposrednost čutnih dražljajev, ki jih kot take vključuje v svoj potek, zavest pa se nanje odziva z mislijo ali ne; so stimuli iz okolja za nehotni spomin in tehniko nehotnega spomina izhodišče za priklic pozabljenega spomina in ponovno občutenje prvotnega dražljaja. Sedanji trenutek in preteklost se zlijeta. Tako posameznik ponovno doživi preteklost in samega sebe kot pretekli, umrli, pozabljeni jaz. Gre takorekoč za »vstajenje«, Proust pa v zvezi z izmenjavo naših jazov govori tudi o »postopni smrti v odlomkih, smrti, ki je vključena v celo trajanje našega življenja in ki neprestano trga z nas krpe, na katerih odmrlem tkivu se bodo množile nove celice« (V senci cvetočih deklet, str. 264–265). 

Ta trenutek zlitja dveh časov in dveh jazov je naslovni izgubljeni čas. Čas, ki ga Marcel išče, je pravzaprav izstop iz konkretnega časa – v čisti čas.

Z vsem tem pa se nisem ukvarjal dolgo, ker me je dosti nujneje vleklo, naj poiščem vzrok te blaženosti in ugotovim, zakaj me je prevzela s tolikšno nedvoumnostjo, naj se torej lotim iskanja, ki sem ga nekoč preložil na pozneje. Ta vzrok sem že slutil, ko sem primerjal med seboj različne blažene občutke, ki jim je bilo skupno to, da sem nekaj – žvenk žličke ob krožnik, neenako višino kamnitih plošč ali okus magdalenice – doživljal hkrati v sedanjem in v nekem davnem trenutku, tako da je preteklost posegla v sedanjost in si nisem mogel priti takoj na jasno, v katerem teh dveh časov se nahajam; bitje, ki je tedaj v meni doživelo ta vtis, ga je zdaj spet doživljalo v tistem, kar mu je bilo skupnega v nekem davnem dnevu in v današnjosti, v tistem, kar je bilo v njem brezčasnega, to bitje pa se je pojavilo samo takrat, kadar se je po enem takih poistenj sedanjosti in preteklosti lahko znašlo v edinem okolju, v katerem je lahko živelo in uživalo bistvo stvari – se pravi zunaj časa. To je pojasnjevalo, zakaj so me skrbi zastran smrti minile v tistem trenutku, ko sem podzavestno prepoznal okus magdalenice: v tistem trenutku je namreč bitje, kakršno sem bil prej, postalo nekaj brezčasnega in mu torej zgode in nezgode prihodnosti niso bile prav nič mar. Živelo je samo od bistva stvari, tega bistva pa ni moglo ujeti v sedanjosti, kjer domišljija nima nobene vloge in zato čuti niso zmožni, da bi mu z njim postregli; celo prihodnost, h kateri stremi vse dogajanje, nas tu pusti na cedilu. Če se mi je to bitje kdaj približalo, če seje kdaj prikazalo, je bilo to zmeraj samo zunaj dogajanja, zunaj neposrednega doživljanja, samo takrat, kadar sem po čudežu kakšne analogije lahko pobegnil iz sedanjosti. Samo tak čudež je imel moč, da mi je vrnil nekdanje dni in izgubljeni čas, medtem ko se mojemu spominu in mojemu razumu kljub vsem naporom to ni nikoli posrečilo. 

(Spet najdeni čas, str. 185–186)

Naključje, ki ga pripelje do najdenja časa, Proust v slovenskem prevodu imenuje »analogija«, sicer pa gre za neposredno povezavo z Baudelairejevimi korespondencami oziroma sorodnostmi – na pripovedni ravni jih odseva metafora oziroma primera kot osnovni gradnik razvejene in razplastene romaneskne pripovedi. Ti »blaženi občutki«, ki jih Marcel skozi sedem romanov tako vztrajno zasleduje, so torej posledica opisanega »poistenja preteklosti in sedanjosti«, kjer biva »bistvo stvari« oziroma se to bistvo izlušči preko zlitja dveh časov/jazov. Najdenje izgubljenega časa je tako povezano z dosego transcendenčnega, preter- ali čezčloveškega stanja in če časovno dimenzijo preslikamo na prostorsko, je "izgubljeni čas" pravzaprav izgubljeni raj.

A vendar nas to iskanje ali najdenje oziroma ta vpogled pri Proustu ne dela bogove. Subjekt, razlit po Času, ni le prikazen, ampak celo pošast.

Rokopis zadnje strani cikla. Via Wikipedia. Vir slike.

Če pa mi je bo le dovolj dolgo ostalo toliko, da bom svoje delo dokončal, bom v njem predvsem opisal ljudi (tudi če naj bi zato postali podobni pošastim) kot bitja, ki v nasprotju s tako omejenim mestom, kakršno jim je dodeljeno v prostoru, zavzemajo dosti obsežnejše, neizmerno raztegnjeno mesto – saj se kot velikani, potopljeni v globino let, hkrati dotikajo tako daleč narazen ležečih preživetih obdobij, med katerimi se je nabralo toliko dni – mesto v Času. 

(Spet najdeni čas, str. 368–369)

 __________________________________________________________________________________

Literatura:

Marcel Proust: Iskanje izgubljenega časa 1-7; prevedla Radojka Vrančič: 

• V Swannovem svetu I [Du côté de chez Swann, 1913]. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971 (Zbirka Sto romanov).
• V Swannovem svetu II [Du côté de chez Swann, 1913]. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1971 (Zbirka Sto romanov).
• V senci cvetočih deklet [À l'ombre des jeunes filles en fleurs, 1919]. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1975.
• Svet Guermantskih: Prvi del [Le Côté de Guermantes, 1920]. Ljubljana: DZS, 1987.
• Svet Guermantskih: Drugi del [Le Côté de Guermantes, 1921]. Ljubljana: DZS, 1987.
• Sodoma in Gomora [Sodome et Gomorrhe, 1921-22]. Ljubljana: DZS, 1991.
• Jetnica [La Prisonnière, 1923]. Ljubljana: DZS, 1995.
• Ubežnica [La Fugitive, 1925]. Ljubljana: DZS, 1996.
• Spet najdeni čas [Le Temps retrouvé, 1927]: DZS, 1997.